POROČILA s potepanj

OSMI MAREC  2015

SOBOTA 7.marec

Vstanem ob običajni uri in peljem Suzi na sprehod, pol urce hoje mi bo ogrelo telo in ga pripravilo na 47 km dolgo Knapovsko s startom čez uro in pol. Med sprehodom Suzi bere jutranji časopis in pušča sporočila zaspancem, sam pa razmišljam ali je vse pripravljeno, sem kaj pozabil, veliko prijateljev iz vse Slovenije pride. Že tako je naš zasavski bazen na slabem turističnem  glasu, vse mora štimat. Prostor za analizo po trailu sem uredil že včeraj, vse potrebno nakupil in prepeljal včeraj, nageljčki za slavljeke so pripravljeni, Miha pripelje muzko, Janez bo metla, jaz bom držal skupaj srednjo skupino. Vse sem premislil, še izpeljati gre kot se šika.

 Na parkirnem prostoru me nekdo pokliče »Pozdravljen kumerat« Odzdravim, niti nisem dobro

pogledal, ko se zavem da me je pozdravil Srečko, ja Srečko s Ptuja. Stisk roke in veselje ob srečanju. Marjeta in Branko sta tudi zraven, pove in zapeljemo se pred muzej. Do sedmih se je nabrala pisana druščina iz vse Slovenije. Osemindvajset nas je. S seboj so prinesli dobre energije, da me kar razganja od veselja. Gasilska slika na stopnicah muzeja, vsem ženskam nageljček in stisk roke z lepimi željami in  gremo. Kot vedno nekaj najavljencev pogrešam in žal mi je ker so jih zadržale obveznosti ali se niso odločili priti.

    Po Kurji vasi navzgor, čez bajer proti Retju, Loška cerkvica je prva točka. Klepetamo malo o zgodovini malo o rudarskih navadah. Spredaj se hitro oblikuje skupinica štirih, ki imajo največ dinamita v nogah.

   Lepo napredujemo in proti Klobuku se pokaže kdo ima koliko moči v nogah. Poskušam se gibati naprej nazaj, vendar se kolona toliko raztegne, da je imeti na očeh vse nemogoče. Na Kalu me že tako hladi zaradi dokaj nizkega tempa, da zapustim skupino in odtečem naprej. Tu so markacije samo ena pot, nihče ne more zaiti, čeprav po izkušnjah,  je vse mogoče. V koči na Mrzlici se nas zbere večina, le hitri štirje so že drveli naprej. Pijača, čvek, malo pogreti telesa.
  Partizanski vrh, poslovijo se tri udeleženke, ki so načrtovale skrajšano verzijo poti in se spustijo v Trbovlje. Vrhe, Čemšeniška planina odeti v sneg, na nekaterih predelih ga je še presenetljivo veliko. Pogovori in šale, smeh in dobra volja, brez večjih pripetljajev, še drugi postanek, tokrat  na Čemšeniški. Ob spustu Pero pohvali odličen podplat svojih copat in v istem trenutku je na hrbtu. Seveda smo se smejali, le kako se ne bi. Miha se tepe z ovčarskimi vrati, s skupnimi močmi jih odpremo.

Štrudelj in pijača nam povrneta moči, da zmoremo še zadnji del poti. Sreč z Olgo  in Dominiko, nam pride naproti na gozdni cesti skozi Jelovico. Celotne se ni udeležil zaradi poškodbe. Prinesejo sladko okrepčilo in se vračajo z nami. Sreč dobro  pozna pot,  zato mu prepustim vodenje in se poženem naprej.

  Želim, da udeležence v sobi starega oziroma prvega Rudarskega doma pričakajo polne mize, pripravljeno za druženje. Po tako dolgi poti se najbolj prileže pijača in slan prigrizek za predjed. Miha že pripravlja glasbo, Marjeta polni krožnike s slanim pecivom, z Brankom sortirava pijačo po mizah. Pokličem za dostavo pic po predhodnem dogovoru. Vse klapa. Dekleta iz prtljažnikov prineso doma pripravljeno pecivo, ki je res izvrstno.

    Ob hrani in pijači se nam razvežejo jeziki, pogovor o minulih podvigih, načrtovanih izzivih, razočaranj na prireditvah in pohval ne zmanjka. Tu in tam se posameznik dvigne poda roko in poslovi.

Sreč zapleše s hčerko Dominiko in kmalu mu sledimo. Počasi se dvorana prazni. Počasi se pozitivna energija seli nazaj po Sloveniji. Imam polne baterije in prekipevam od čustev. Ura je pol devetih ko ostanem sam, za mizo, kjer nas je sedelo preko dvajset. Zadovoljen, zelo zadovoljen. Če je vsak, ki je odšel domov vsaj pol toliko, sem uresničil svoje želje. Pokličem Primoža, dežurnega delavskega doma,  skupaj pospraviva. Nekaj preostale pijače in sladic nesem v avto, ravno tako pet nageljčkov v okrasni srajčki.

   Nedelja 8.marec, spal sem malo dlje, saj je nedelja, malo pa že lahko. Tanja je v službi in želim ji pripraviti kosilo. Po sprehodu s Suzi se odpravim v trgovino, v Lidl. Tudi tukaj ženske, delajo na svoj praznik, praznik žena. Kako so se stvari spremenile. Stojim v vrsti pred blagajno in jih opazujem kako hitijo, kako so prijazne. Za vsako nakupovalko vrtnica, izvolite rožico pravijo, otrokom bonbonček. Vem, da je to reklamna poteza trgovine, rožica, bonbonček. Vendar njihova prijaznost zagotovo ni. Vse leto hodimo v trgovino, nedelje praznike, včasih nergamo, smo nezadovoljni, prodajalke to prenašajo mirno, poskušajo biti prijazne in ustrežljive. Plačam in nesem stvari v avto. Zagledam pet nageljčkov od prejšnjega dne in si zaželim, da jih podarim tem delovnim ženskam v Lidlu, ki so na nedeljo 8.marca v službi. Za vse ženske, ki so ta dan v službi. Vzamem jih in krenem nazaj v trgovino. Na pol poti sem se skoraj obrnil.  Ustrašil sem se interpretacij množice ljudi v trgovini. Radi pomislijo na vse kaj drugega, kot le na dobre želje, brez pričakovanja. Eh kar naj, sem pomislil, naj si mislijo kar hočejo. Stopim do blagajne in podarim nagelj, do druge in podarim nagelj, za ostale tri prosim, da jih dajo sodelavkam ker jih ni videti. Obe sta bili presenečeni, za trenutek je obstalo delo, usta so se jima rahlo odprla.  Obrnem se in grem skozi vrata. Za  seboj slišim eno od blagajničark reči. »Oh kako lepo, kar zajokala bom« In poplačan sem bil stokratno. LEP PRAZNIK VAM ŽELIM, pa ne pozabite biti ljudje, ljudi pa odlikujejo prijazna in sočutna dejanja.

25.6.2014 Praznični tek na Kum in pogovor s Škrpicljem

Kum. Najvišji breg v Zasavju. Tek na Kum. Tu in tam, ker je tek na Kum vsakič izziv zase. Enkrat sonce, drugič mraz, pa spet dež, vedno nekaj novega, le strmina ostaja ista.

  Vendar namen zapisa ni, da bi nalagal in moril, kako sem postavljal nogo pred nogo,  se potil in mi je pot pomešan z dežjem tekel v oči, kar je povzročalo pekočo bolečino. Kako mi je jemalo sapo in so pekle mišice, niti kako sem moral sredi hitrega teka med spustom zaviti v gozd, ker narava kliče.

  Danes bi rad zapisal pogovor med tekom na Kum  s Škrpicljem, majhnim možičkom, ki mi sedi na levi rami in mi prišepetava, mi jemlje voljo, me vodi v skušnjave in mi na splošno govori stvari zaradi katerih bi mu zavil vrat, če bi ga lahko ujel. Seveda ga poznate. Da ne?  Mogoče je vašemu prišepetovalcu ime kako drugače, vendar ga poznate. To je možiček, ki vas vabi na kavč, vas nagovarja, da boste potrebne zadeve uredili jutri ali kadarkoli že, če sploh, da vzemite še košček torte, pojejte vse kar je v hladilniku, popijte šesto pivo, glejte za sosedo in še veliko jih ima za ušesom. Saj sem vedel da ga poznate J.

 Po navadi ga preženem z zamahom roke, z mislijo na lepe, oddaljene stvari, na ljube ljudi,  ki nimajo povezave s tekom, včasih  s pesmijo, danes pa sem se pogovoril z njim.

  Tečem proti Dobovcu, prve rajde so za menoj, ko se oglasi.

» Dobro ti gre danes, daj pritisni malo, odličen čas boš postavil«

» Seveda,« mu odgovorim,: »in crknil bom že pod Dobovcem!« Nadaljujem v svojem tempu in videti je bilo, da ga je odgovor zadovoljil.

Seveda se ni mogel zadržati, ko sem premagoval najtežji del poti od Dobovca do klanca nad Lontovžem. Tu je resnično potrebno zbrati vso voljo, da se ne ustavim, da ne hodim, ampak vztrajam v teku. Telo je že utrujeno, glava pa nestabilna, ko Škrpicelj spet sede na ramo.

»Oj, daj odpočij si malo, saj dežuje, nikogar ni, nihče ne bo vedel,« mi pravi.

» Ne bom hodil, šel sem teč na Kum, ne hodit.«

 » Vidiš da si že zmahan, popij malo, oddahni si , potem bo šlo lažje, pa saj ni nikogar, kdo bo vedel?«

»Jaz bom vedel, jaz bom vedel, jaz bom vedel!« mu ponavljam nazaj.

» Revež saj boš crknil, daj poduškaj malo,« ne da miru.

»Ne bom crknil, brez skrbi da ne bom, če pa že bom, boš tudi ti, dragi moj Škrpicelj, crknil z menoj, tako da bi te moralo to skrbeti tako kot mene.Jasno?«

»Oooojooojjoooj, ne tako grdo, saj sem ti hotel le dobro, da se malo ustaviš in odžejaš pa morda sedeš in počiješ. Drugače pa bom verjetno našel novega gostitelja, če ti crkneš in kaj naj me pri tem skrbi?«

» Mogoče res najdeš novega gostitelja, vendar to ni dokazano, najbolj verjetno boš škripnil z mano vred, le naj te skrbi.«

Pritekel sem do dvojnega ovinka tik pod Lontovžem.

 »Ne pa ne bom škripnil, našel si bom novega gostitelja in užival naprej!«

» A da boš? Četudi boš našel novega gostitelja, zna biti precej drugačen od mene. Ne boš ves čas v gibanju, ne bo te vodil širom po deželi, ne boš spoznaval čudovitih ljudi, gora, potokov . Ne boš poslušal petje ptic in šumenja drevja. Sedel bo na kavču in držal daljinca cele dneve in vse kar mu boš lahko dahnil v uho bo: » Prestavi, prestavi, prestavi…«, hahahaha ali pa kakšno zagreto kuharico, ki bo cele dneve v kuhinji ti pa ji boš prišepetaval: » Daj še soli, še soli, soooliiiiii sem rekel«, ali pa kakšnega inteligentnega pobiča, ki bo dneve in dneve preždel med knjigami, tam si pa oplel, sploh ne bo ločil med tabo in svojimi mislimi o znanju, ali dekleta, ure in ure bo sedela pred računalnikom, na družbenih omrežjih bo klepetala s prijateljicami, ki bodo druga drugi zagotavljale kako so lepe in oh in sploh, zaradi slušalk in glasbe pa te sploh ne bo slišala. Hahahahah, a ti še naštevam kakšne možnosti imaš? Raje poskrbi, da odtečeva tale breg, da ne bom »crknil«, ter da se še naprej druživa v malo večjem sožitju. Naj te skrbi moje počutje in zdravje dragi Škrpicelj, naj te skrbi.

  Pretekel sem vzpon nad Lontovžem, kjer cesta postane položnejša, lažje sem zadihal, mišice so prenehale peči, še trije kilometri. Nadaljeval sem z novim  zanosom, kmalu sem v koči na Kumu pil topel čaj. Škrpicelj pa se je šel kujat in se do malo prej sploh ni oglasil.

  »Pa menda ne boš vsem povedal o meni?« ga je skrbelo. Hahahahaha, seveda bom!

2014 - 100milj Istre drugič

Vedno ena in ista pesem, skrb ali imam vse. In vedno imam vsega preveč. To vem danes. Torba je težka, da je clio kar počepnil, ko sem jo položil v prtljažnik. Urca vožnje do Ljubljane, kjer avto pustim pri hiši družine Markovič, hvala vam. Prisedem v kombi, k četverici sotrpinov in sledita dve urci vožnje do Umaga. Za začetek sem jih nahecal, da je prijava v centru in seveda ni bila, ampak v ATP centru, teniškem centru, 5 kilometrov izven. Formalnosti so urejene, pregled opreme, štartna številka, oddaja vreč, slikanje s prijatelji, smeh in veselje.

V avtobusu sedeva skupaj z ZdravkomC  in vem da nama ne bo dolgčas. Sami znani dečki okoli,

 zgodb in izkušenj za menjavo na pretek. Ko LeonG, razlaga kako je bilo na eni od prejšnjih ultra tekem težko, da je »jebal ježa« mu Zdravko odgovori : » Saj razumem, da je včasih težko, ampak tudi ti razumi, da se ježi morajo razmnoževati.«

  Trg v Labinu je bil poln. Tekačev, prijateljev, znancev, spremljevalcev in firbcev. Kavica, čvek, objemi, WC, start.

  Tečemo navzdol proti Rabcu slabih 5 km, malo pohitim, da se rešim prevelike gneče, nato ujamem svoj tempo in tekma se prične, tekma s samim seboj. Misli bo v dobrih 32 urah preveč, da bi lahko zapisal vse, bom pa zapisal najbolj izpostavljene dogodke.  Vsekakor si želim izboljšati lanski rezultat, najbolj pomembno je priti v cilj, najrajši  bi prišel v cilj, izboljšal lanski rezultat in pustil nekaj tekmovalcev za seboj, ki so bili lansko leto spletom okoliščin pred menoj. Ciljev je dovolj, pripravljenost na višku, motivacije ne manjka, deeeeeeejmo Leon!

  Hribček, dolinca, hribček, dolinca, nekajkrat se prehitimo in spet zaostanemo z istimi tekmovalci. V prvi klanec tekač pred menoj,  xy ga bom imenoval, iz daljne države, smrdi kot dihur. Tale vsaj tri tekme ni opral oblačil. Teče nekje moj tempo, malo se poskušam izogniti levo pa desno, ampak ne gre. Kako je to grozno, v hrib, ko najbolj rabiš zrak, pa takle smrad spredaj. Pospešim in ga prehitevam, pa hudiča še sam pritisne, ma dej popust, ku smrdiš, mu pravim, saj me itak ne razume. Končno ga prehitim in še malo pospešim, moči je še dovolj in napenjanje mišic je še kako prisotno.

Proti Učki se znoči in prvič si vzamem čas, da si ogledam kresničke, ki so se pomikale proti Vojaku. Prizor bi rad fotografiral, vendar se zavedam, da telefon ne omogoča tega. Hitim naprej. Razmišljam kako sodelujem na 167 km dolgi tekmi , ki traja ure in ure pa v resnici ves čas hitim in se priganjam. Spuščam se in kmalu pridem na kontrolno točko Poklon z okrepčevalnico. Na hitro okrepčilo in naprej. Skrbno sledim zastavicam, bile so dovolj pogosto, prva noč, tako da z orientacijo ni bilo problemov. Na vzponu za Orljak se nam srečajo poti s tekmovalci na 105km, Matic je bil prehiter, sem pa srečal in spoznal očeta in hčerko Kupec iz Hrastnika. Vesel, da je še kdo iz naših koncev. Vzpon se vleče in vleče  in pred menoj tekmovalec iz Bosne preklinja hrib in vse kar sodi daleč naokoli, ne bi preveč natančno. Ko mu odzadaj zakričim, da mu gre odlično in nima razlogov za preklinjanje, me ignorira in še bolj sočno nadaljuje z izražanjem napora. Vrh. Aleš pravi, da se sedaj samo spustimo in smo v Buzetu, pa mu narahlo povem, da je še kar daleč do tja nekje 20 km, res da večino spusta ampak vseeno. Navzdol sta me Kupčeva prehitela, spočite noge ni kaj, sam pa sem spuste oddelal precej previdno. Težak teren s kamenjem ni dovolil da bi spustil na polno, tako da je bilo potrebno ves čas nadzorovat hitrost in korak. Za mišice smrtna kombinacija, a poškodbe si nisem želel. No malo kasneje se srečava z Ulo, ki sedi na deblu in čaka ob dveh nahrbtnikih. Vse mi je jasno in odhitim naprej, a me kasneje spet prehitita in zadnjič se srečamo v Buzetu.

Buzet me je presenetil z okrepčevalnico na hribu nad njim. Vesel toplega obroka, stranišča in moje vreče s svežimi nogavicami. Poslušam komentarje, da je tahudo za nami in si mislim, le kako, ko je še več kot pol kilometrov, vsaj 87 in vsaj 2800 višincev.  Sit in poln volje krenem dalje. Spustim se v mesto, skozi njega in na izhodu zaslišim kako me nekdo kliče. Malo prekmalu je za prisluhe, ampak sredi Buzeta pa res nikogar ne poznam. Cesta prazna, ne zadaj, ne spredaj nikogar, ki bi me klical, nakar mi dve prijazni dekleti pokažeta proti nebu. Pa menda ne sam bog.  Sem že tako daleč? Ozrem se in pogledam kvišku. Z najvišjega balkona hotela me kliče Andreja, spremljevalka Uršule in sprašuje, če bom hladno pivo. Res je bog, hahahaha. Priteče dol in mi da pivo. Ob vsej dehidraciji  ne morem povedati kako se je uleglo. Hvala!

 Proti Humu. Lepši del poti na tekmi se je pričel. Večino časa sem tekel ob reki v soteski, sedemkrat pa jo je bilo treba prečkati preko naključno postavljenih kamnov. Previdno, da noge ostanejo čim bolj suhe, posledično z manj žulji. Daleč pred seboj imam tekača, za sabo dokler seže pogled nobenega.  Tečem in pogled mi uhaja k strugi z zeleno bistro vodo, spominja me na sotesko v Logarski, ko za sekundo predolgo zadržim pogled, korenina in ploh, kolikor sem dolg, pa nisem malo. Obmirujem. Čakam bolečino. Ni je. Poberem se in nasmejem. Ob samem kamenju v Istri sem zgrešil prav vse. Pričnem s tekom, ko me dohiti hrvaški tekač. Le od kje si se ti vzel, ga vprašam, pa odvrne da teče, hitro in me je dohitel. Ma si ti figo mene dohitel, si mislim, saj se je na določenih mestih videlo tudi več km nazaj, pa te ni bilo. Bog ve iz katerega grma si prilezel, verjetno si oni, ki je bil pred menoj. Če bi bil tako hiter, ne bi sedaj skupaj tekla in se še dolge kilometre srečevala. Seveda misli ohranim zase, ker ni pomembno, je bolj za popestritev možganskega dogajanja med tekom. Kasneje, mnogo kilometrov kasneje sva se spet srečala in ko mu omenim, da je situacija ista kot dopoldan, pove, da je zgrešil in se sedaj vrnil na progo.

Že nekajkrat se mi je oglasila pekoča bolečina na spodnjem delu hrbta, ki je postajala vse glasnejša. Sedaj sem postal pozoren nanjo, saj imam isti nahrbtnik že 8 let in težav ni bilo. Je pa res, da se mi je predrl meh med pakiranjem večer pred odhodom, tako da sem imel vso tekočino v plastenkah. In ena od plastenk, ki se je postavila v vodoravno lego  je naredila izboklino na nahrbtniku. Obdrgnjen do krvi, popravim vsebino,ter nadaljujem. Bolečina, me je spremljala vsaj 60 km, vse do cilja.

Na stezi ugledam mobitel. Že skočim preko in naredim korak dva, pa se ustavim.  Daj no, mobitel pa res ni taka teža, da ga ne bi mogel nesti, poleg vse krame, ki jo tovoriš. Sigurno ga kdo pogreša. Poberem, spravim in naprej.

Tile Istrani so res face. V hrib naredijo pot v vertikali, nič cikcak kot pri nas. Naravnost gor, kaj bi izgubljali čas. V Grdiničih me obkljukajo in pot zavije z asfalta desno na stezo. Pridem okrog zavoja, ko sredi poti čepi ženska, čepi s spuščenimi pajkicami pod koleni  in vneto brska po nahrbtniku. Ni me opazila, a sem le še nekaj korakov od nje. Kam? Da je ne bi prestrašil se odkašljam in dodam,naj kar nadaljuje saj ne gledam in grem samo mimo. Kot bi sprožil vzmet je bila pokonci z navlečenimi hlačami. Nisem se ustavljal, nadaljeval sem po svoje v breg, ko slišim čudne zvoke. Prisluhnem, ne ni moj mobitel. Ampak nekaj je. Ja seveda, najdenček se oglaša. Predno se javim utihne. Ustavim se, škoda sape za pogovor med hojo v hrib, ter vrnem poziv. Oglasi se ženski glas in vpraša, če sem okrepna  stanica. Nisem, odvrnem, sem pa najditelj telefona in ga imam pri sebi. Dogovarjava se, da ga pustim v cilju in da predvidevam prihod med polnočjo in eno zjutraj, ko okrog ovinka pride čepeča ženska s telefonom na ušesu in se meni z menoj po telefonu. Oba se nasmejeva, izročim ji mobitel in odhitim naprej. Smeh in zadovoljstvo me povrneta na traso. Kilometri teko, bolečina na hrbtu je vse bolj moteča, na petah žulji,  med nogami peče, vse kot mora biti po dobrih sto kilometrih. Srečam še hrvaškega in ruskega tekača. Slednji se drži za kolk in krevsla. Pogled od zadaj mi je povedal vse. Desni čevelj- copat je imel zvrnjen na vzven  in ni čudno, da ga je od nepravilne lege noge bolel kolk.

 Zatem se ni nič omembe vrednega  dogodilo, razen hribček dolinca , hribček dolinca, malo po ravnini in spet hribček dolinca, vse do Buj, kjer sem imel pravo Odisejado gor in dol.

Malo sem kriv sam, vendar zakaj bi gledal preko ceste in iskal zastavice, če so ob desnem robu speljane proti vrhu in dobro vidne. Lansko leto je bila kontrola na vrhu in zastavice so tekle v tej smeri. Zakaj bi moral predvidevati, da temu ni tako in iskati še neke druge zastavice tam okoli. Poleg tega sta tudi tekmovalca pred menoj sledila istim zastavicam. No seveda potem še nazaj in s skupnimi močmi nam je uspelo. Še enkrat na vrh in spet nadaljujem. Postalo je težko, Umag se vidi, mestne luči bi lahko utrnil z oslinjenimi prsti kot svečo, tako blizu so, pa tako daleč. Prehiti me tekmovalec, brez nahrbtnika, le s pasom. Kam je dal vso obvezno opremo ga nisem spraševal, a ni bil edini. Ni na meni, da preverjam, organizator bi pa lahko, tu in tam, vsaj tako očitne. Cikcak po poljih, tale Alen si nas je dobro privoščil  še za konec, upam samo, da nas za ciljni štart ne popelje preko čeri kot lansko leto.

Malo iskanja po rondojih v Umagu in cilj. Zadovoljen? Sem, pa vendar vem, da bi zmogel še več, vsaj malo več. Vedno je lahko še bolje in drugo leto…..hahahaha, saj se samo hecam. Izpolnil sem si vse tri zastavljene cilje.

   Cilj. Ura 1:30, nedelja. Povprašam po hrani. Nema. Povprašam po ležalniku. Nema. Povprašam po topli sobi. Nema. Odprt šotor s klopmi, plastičnimi krožniki z nekaj bobi palčkami. Hladno je in vse bolj me trese, vsaj skodelico vročega čaja bi mi lahko privoščili. Nema, uzmi pivo. Vzamem 3 dcl stekleničko in jo denem v nahrbtnik. Počakam prevoz v tenis center. Iščem kombi, a ga ni. Fantje zjutraj pravijo, da je bil ves čas tam. Vendar ga nisem našel. Vse bolj me trese od izčrpanosti, vlažnih oblačil in hladu noči. Zatečem se v dvorano z vrečkami. Dovolj je toplo, da se brez večjega tresenja umirim in postorim najnujnejše. Iz vrečk vzamem vse kar mi je ostalo suhega, potovalka je v kombiju in kombija ni. Grem pod tuš saj smrdim kot xy tekmovalec že na desetem kilometru. Nimam brisače, niti šampona, poiščem ostanke v stekleničkah v kopalnici in se obrišem v majice in papirne brisače. Oblečem suha oblačila, popijem pivo, da me umiri in sprosti, se zavlečem z nogami v eno vrečko, uležem na drugo, pokrijem z astrofolijo in…..Koma.

 Ob pol osmih se zbudim naspan, brez večjih bolečin in lačen, joj kako sem bil lačen. Najdem kombi in skupaj odidemo na zajtrk. Samopostrežni zajtrk. Sit in zadovoljen na trgu v Umagu čakam na podelitev. Presenečenje je popolno, Tanja s Suzi in Davor so mi prišli čestitat, in to od doma. Res popolno.

Organizator se je potrudil, vendar vedno se da bolje, upam, da bodo strmeli k temu. Letos je bilo vsekakor bolje kot lani, tako da je za drugo leto pred fanti nov izziv. Zame pa….pod 30! Nisem siguren, prekmalu je še.

Zagreb -  Čazma 2014

Vstati v sobotno jutro ob štirih zjutraj je prav posebno veselje. Sploh če greš na morje. Če greš teči Ultramaraton Zagreb –Čazma  61.350km je pa stresno. Pa ne zato, ker ne bi šel z veseljem. Nasprotno, prav vesel sem bil preizkušnje, vendar se ob štirih zjutraj težko zberem in nikoli nisem prepričan če imam vse s seboj. Po navadi pozabim brisačo ali šampon, uro, telefon ali nekaj od tega. Tokrat sem si prejšnji dan vse pripravil, pa zopet nisem bil siguren, da česa nisem pozabil.

   Vožnja do Radizela je minila hitro, zajtrkoval sem in se hidriral, na avtocesti se to da, vendar tega ne počnite doma, sam imam izkušnje in sem v tem profesionalec J. Zdravko, ja Čufarjev poba, je bil tako rekoč že perajt, edino zajtrkuje raje za mizo in sem ga malenkost počakal, pa saj sem prišel prezgodaj. Moram poudariti, ni zamujal. Odpeljeva se z njegovim vozilom in med potjo pobereva še Marjana, Vero in Marjeto. Vesela druščina z dobro voljo, smehom in pesmijo nadaljujemo proti Zagrebu. Zdravko je zapel ono : Pr jed, pr del, pr jed pr del, pa mormo bit vesel, pa mormo bit vesel, pa mormo bit vesel, prav zares….« Vsi smo potegnili z njim, da je kar odmevalo po avtu. Meja je hitro za nami, bližamo se Zagrebu, malo smo se tepli z Garminom, malo s cesto, precej s cestnino in na koncu parkirali  tik ob trgu Bana Jelačiča.

Ja tale cestnina me je malo presenetila. Kadar grem na morje, preko Kočevja plačam nekje 5 kun se mi zdi, tako da sem pripravil deset in bil siguren v zmago. Resna gospa v hiški z okenci, pa ni bila nič kaj navdušena, ko ji je Zdravko pomolil deset kun. Četrdeset osam, sem le skapiral na koncu. O jebemti,  pa saj ne mislim kupit vaše avtoceste, samo peljal bi se po njej. No v primerjavo kako je to drago, naj povem, da smo po končanem teku v Čazmi, za tri pive, šveps in kavo dali 47 kun. Smo bili tako navdušeni da smo spili dve rundi.

Kakorkoli, na prijavah teče vse gladko, pripravljeni, upedenani s ciframi na prsih in vsi naspidirani, stiski rok ob srečanju sotekmovalcev, fotke, še skupinska pred štartom in pok pištole. Sredi vrveža sem ostal sam. S kapco na glavi, pasom z bidončki okrog pasu in 61km pred seboj. Pričakoval sem dež in nisem se zmotil. Kapca s penastim šiltom, vpije vso vodo od dežja in sol od potu, ter na koncu z roba kaplja na tla. V nasprotnem vso solnico dobim v oči, kar po nekaj urah postane boleče in nadležno. Tokrat sem si zadal, da odtečem sam, po svoje in imel sem tri želje. Priti v cilj, priti v cilj pod šestimi urami in priti v cilj pred Zdravkom. Prva dva cilja sta se mi zdela dokaj realna, zadnji pa je bil največji izziv.

   Pričel sem suvereno, in kilometri so brzeli mimo. Na sedmem sem se zavedel, kaj sem pozabil zjutraj. Nisem opravil velike potrebe. In sedaj je pritisk postajal vse bolj nadležen. Zavijem na prvo bencinsko, nimajo wceja. Čez kilometer dva na drugo, nimajo wceja. Med tekom nažicam papir in s pogledom iščem prijeten kotiček, predvsem skrit, ko se mi pogled ustavi na naslednji bencinski. JAAAAAA, skret imajo. Opravim, kolikor se da hitro in se vrnem na progo. Seveda je šlo nekaj časa, olajšanje je nepopisno, le Zdravko se mi je približal v vidno polje. Tečem dalje poskušam ohranjati visok tempo in gre mi dobro. Sicer me pekoča bolečina med lopaticami opozarja, da nekaj ni v redu. Te bolečine na  tem delu telesa ne poznam, vendar se ne vznemirjam preveč. Poskušam najti vzrok. Razmislek me privede do spoznanja, da zaradi pasu z bidončki držim roke višje in stran od telesa, drugače  kot ponavadi. Spustim pas kolikor se da nizko in popravim držo rok, sicer ni dobro, se pa da zdržati. In kot tolikokrat prej, se spomnim besed zasledovalca Zdravka : » Kdor misli, da bo tekel ultre brez bolečin, naj raje leži na kavču!« Nekateri imajo spremstva v avtomobilih, kljub prepovedi organizatorjev. Na splošno nimam ničesar proti, dva fanta z bosansko registrsko tablico pa sta mi kar nekajkrat dvignila pritisk. Še sreča, da na tekmi nimam časa na odmet, sicer bi jima povedal nekaj krepkih. Ustavljala sta vsake par kilometrov na dva ali tri, tik ob cesti, s prižganim motorjem, skozi odprta okna sta veselo puhala cigaretni dim, vsakič, kadar sta me prehitevala , sta peljala tik ob meni, kot da ne vesta, da spremljata tekača in kako nevarno zna to biti. Morda sta si v podzavesti želela odstraniti tekmece in se je to odražalo na ta način. Ko sem na cilju izvedel, da je Borisa in tekača z Madžarske zbil avto, niti nisem bil preveč presenečen. Kilometri minevajo in gre mi dobro. Sicer se pozna utrujenost prejšnjih napornih vikendov, pa ravno zato sem še bolj vesel. Tu pa tam se pojavi bolečina v gležnju, kolenu, kolku, kakor kje a hitro minejo. To so tiste dobro znane zvijače telesa, da bi mu privoščil počitek. Vendar, ko telo uvidi, da je glava še vedno gospodar, popusti, bolečina izgine in se čez čas pojavi drugje. Le bolečina v srednjih stegenski mišicah ne popusti. Tudi po več kilometrih je tam in vse bolj nadležna je. Še dobro, da sem se spomnil teka s Celjskega na Ljubljanski grad, kjer sem imel podobne težave. Mišice na stegnih so nabrekle, hlačnice so zlezle navzgor in elastika na robu jih je davila. Poskušam raztegniti hlačnice in jih potegniti navzdol, kar kasneje še večkrat naredim in odleglo mi je. Kar nekaj časa tečem za skupino treh glasnikov miru, vendar so prehitri in njihov  tempo ni zame. Popustim malo in počasi se oddaljijo, kasneje sem vse tri prehitel in prišel pred njimi v cilj. Tudi to je del ultramaratona, razporediti moči kolikor se da in premagati željo za hitrostjo na začetku. Maratonska razdalja je za menoj  v 3:47 , vem, da je to dober znak za uresničitev prvih dveh želja.

 Cestni tek mi ne diši preveč. Kljub temu na leto odtečem nekaj asfaltnih tekov, že zaradi treninga glave in Čazma je v treniranju glave mojstrica. S pogledi nekaj kilometrov naprej in nazaj po cesti, z vetrom v prsa in z grički, ki te prepričajo. da  ne tečeš povsem po ravnem. Za glavo naporneje kot za telo. Letos  je dež poškropil cesto in gladek asfalt je postal spolzek in mi jemal odriv ter moč. Iskal sem dele, kjer je bil asfalt bolj grob.  To je ob skrajnem robu ceste z neravno podlago. Vendar gre. Na petdesetem si privoščim dobro okrepčilo, postanek dveh treh minut, vem da je še enajst kilometrov in vem, da bom potreboval moči, če se pojavi Zdravko. Zdravko je znan po tem, da dlje je na progi, bolj mu leti, da prav oživi v zadnjih kilometrih tekme. S pogledom zajamem cesto za seboj, ni ga videti. Bližam se 55km in borim se s tempom, nikakor ne želim teči čez 6 minut na kilometer, kljub občasnemu močnemu vetru v prsi. Popijem sok, vodo  in tečem dalje. V daljavi z desne ugledam kaptol oz cerkev v Čazmi z dvema zvonikoma. Kmalu bo, še malo. Tu in tam pred skromnimi hiškami stoji ženica ali dve, zaploska in zakriči: » Još samo tri kilometra« Vse več nasproti vozečih voznikov, zahupa in pomaha, prelije se nova energija in noge stečejo lahkotneje. Pred ciljno ravnino še zadnji vzpon, tudi ta je predvsem za glavo, da ne pozabiš, da tečeš v  Čazmo. 5:51: 23. JUJUJUHUHU, vse tri želje sem udejanil. Vesel, res vesel. Utrujen. Po tuširanju in kosilu počutje veliko boljše. Razglasitev najboljših, ploskanje, slikanje, stiski rok in na snidenje prihodnje leto. Ali čez dve. Ostala je pot do doma, kilometri so isti kot dol, pokrajina tudi, smeh in petje seveda tudi. Ja, tudi cestnina ostaja ista, hahahahaha.

KOZJI TREKING drugi del- KUM- OSTREŽ-RENKE- ZASAVSKA GORA-KISOVEC

Danes je bilo resnično težko vstati. Planiral sem, da bom svojo zaspano rit dvignil nekje med tretjo in četrto, ampak uspelo mi je šele pet in deset minut. No ja, vstal sem, živ sem!

 Namenil sem se oddelati drugi del Kozjega trekinga, katerega načrtujem  za hladnejše dni v celoti, trenutno je prevroče. Sicer se privajam in tja do septembra bom popolnoma adaptiran na vroče dni. In kot zakleto se vsako leto zgodi, da se prilagodim vročini in potem je ni več. Enostavno si izmisli, da bo konec vročih dni. Nikakor se ne moreva uskladiti, verjetno zato, ker je zadnje čase vroče le tri mesece od dvanajstih. Prilagajanje na mraz je enostavnejše. Tri mesece se prilagajam, nato tri mesece uživam in spet tri mesece se odlagajam. S kratkim poletjem je pa res križ.

  No, kakorkoli že, startal sem na mostu čez Savo v Trbovljah in po prvem zavoju krenil na markirano pot čez Čebulovo dolino. Tule vse, ki imate slab želodec pozivam, prenehajte brati in skočite na odstavek niže, ki se prične z veliko pisavo NA KUMU, ker kar bom pisal nadalje je precej neapetitlih, po moji stari materi Angeli.

  Zakoračim ves vesel in navdušen nad svobodo proste sobote na markirano stezo za Čebulovo dolino, ko sredi steze drek. Človeški drek, konkretna klobasa. Ja pa pi…..mat…., vse lepote in pričakovanja čudes narave so spuhtela. Saj ne da iztrebljena klobasa ni čudo narave, ampak lahko bi zmaknil svojo rit na stran in jo pustil ob stezi. Le katero prase se userje na sredi planinske poti. Pri vsem skupaj pa me je najbolj začudila barva klobase. Rdeča! Veliko hodim po raznih poteh, videl sem že nič koliko človeškega sranja, od zelene preko vseh nians rjave do črnega, ampak RDEČE? Le kaj si žrl prasec, da serješ rdeče? Morda rdeče balone, ali pa rdeči fižol pomešan s cvičkom, morda rdečo papriko z nitro razredčilom. Včasih so rekli, da je sam hudič sral rdeče, kadar je ukradel otroka in ga živega požrl. Ampak tale prase ni bil hudič, zagotovo ne, saj je poleg klobase pustil toaletni papir. Hudič si zasigurno  ne briše riti. Bljak in grauž prase nemarno.

  NA KUMU je bila koča odprta in oglasil sem se samo, da zapišem šiht in jih pozdravim.
 »Kaj boš?« me pobara. Kaj pa čem ob sedem in deset? »Daj mi kozarec vode, šibam dalje in nimam neke potrebe, za kaj več.« Ročno je segel za pult odvil pokrovček s pol literske plastenke in mi nalil polovico v kozarec. Malo sem se čohal, ampak prijaznosti ni za ne cenit, popil sem vodo in dal euro dvajset. Na hrbtu sem imel kamelo z litrom in pol, ter dvema plastenkama po pol litra. Ampak , kot sem že dejal, prijaznosti ne gre imeti grdo. Sem pa ob odhodu s Kuma, opazil pri cerkvici nekaj prav prijetnih klopc in mislim, da so za rano jutro kar priročne, bom naslednjič preizkusil.

  Tek in hoja, tek in hoja, vedno bolj vroče. Mali Kum, Podkum, Ostrež, Renke. Na pot so se mi prišle postavlajt živalce. Najprej veverica, kar sredi ceste, malo je postala, da je bila sigurna, da je opažena, nato zajec, ki je kar nekaj časa tekel cikcak po poti pred menoj in nazadnje še gams, kateri je takoj, ko me je opazil izginil v gošči. Prečenje mostu v Renkah je svojevrstno doživetje, sicer nisem zaznal nevarnosti, da ne bi zdržal mojih dobrih devetdeset kilogramov, ampak s koraki sem ga prisilil v precejšnje nihanje, kar ni godilo dobremu občutku. Nato previdno čez oba tira železnice, k sreči jih več ne premoremo, tako da je prečkanje dokaj varno. In v breg. Markacije so redke, kot biseri v ostrigah, največkrat tam,  kjer niso potrebne, kjer pa je vse jasno, pa na vsakem drugem drevesu. Res je dobro imeti ob sebi Srečka, ne mislim Yolija, ampak Deželaka, s karto in kompasom, vendar ga danes ni bilo. Tako, da sem vklopil notranji kompas in moram reči , ni bilo napačno. Smer označena s puščicami, to opažam tudi na drugih poteh, je narisana povsem umetniško. Če ti želi označevalec povedati da nadaljuj v dosedanji smeri, nariše puščico v levo ali desno, odvisno s katere strani je prišel do drevesa. Ob resnično dobri volji je puščica celo malce poševno, da bi bila pokonci, o to pa ne, potem bi vsi vedeli kam morajo. Seveda sem Zasavsko goro našel, kljub tablam, da so trenutno planinske poti začasno neprehodne in zaprte. Saj imamo tudi ceste kajne? Sicer niso ne vem kaj ampak za peški kar gre. Z Zasavske gore sem se preko Pleš spustil do Marele in po smučišču do spodnje vzpenjače. Vojna se je začela, je bilo prvo kar sem pomislil, ko sem ugledal kopico fantov v maskirnih oblekah, puške , pištole, pizze in pločevinke piva.

Potolažili so me, da ni tako, da imajo tekmo v soft ballu, streljajo se z nekakšnimi plastičnimi kroglicami, na rokavih imajo modre in rdeče trakove, da vedo kdo je čigav. Prav sem si misli in jo hotel odmaširati naprej po svoji poti. O to pa ne, so mi odsvetovali, vas bo kdo ustrelil so mi govorili. Ko  javimo preko zvez, da imamo civila, vas bo Simon pospremil do konca »vojnega« območja, tačas pa sedite v onile stol in povejte kakšno pivo boste popili. Težko vprašanje. » Laško seveda,« odgovorim. Bilo je hladno in po dobrih štirideset kilometrih in 2500 višincev se je prileglo. Nato je nastopil Simon. Dal mi je zaščitna očala »za vsak slučaj«, v roke vzel odsevni brezrokavnik , ga visoko dvignil in sva krenila. Vsakih nekaj korakov se je zadrl: »CIIIIVIIIIL«, ter me spremil z nevarnega območja. Seveda moje ostro oko ni spregledalo položajev tako modrih in rdečih in nisem si mogel pomagati da jim ne bi veselo pomahal, ob tem pa sem razmišljal, da bi z njimi opravil za malo malico.

Do Kisovca je bilo še pet minut, kjer so me čakale Tanja in Suzi s prevozom do doma. Drugi del Kozjega trekinga je tako zaključen. Še tretji del, jeseni pa celo.

12 ur Šmarne

Četrtič sem se pridružil skupini zasvojencev, ki verjamejo v lepoto štarta ob dveh zjutraj pod Šmarno goro in nirvani cilja na vrhu Šmarne ob drugi popoldan. Četica, ki se vzpenja je vsako leto daljša in vse več je novih preizkuševalcev  zasvojenosti. Vzpon dva, šest, morda deset. Si že zraven, Šmarna ne odpušča, ko te zgrabi, si njen.
Pričel sem v dolgih rokavih, dolgih hlačah, kar se je že po prvem vzponu pokazalo za vročeeeeeee. Ob prvem spustu sem izgubil rokave, ob drugem dolge hlače in lažje zadihal. Glede na vremensko napoved sem se zavedal, da moram glavnino opraviti v prvih šestih urah. Trikrat po dve uri, s tremi vzponi, bo devet vzponov  nato pa na izi do dveh vsako uro po enega. Prvi  in drugi dve uri sta šli kot namazani, v tretjih dveh se je bilo potrebno hidrirati, poiskati WC, kar na polomljeni Šmarni ni bilo enostavno, poskrbeti za vnos energije in minute so šibale kot nore. Sploh ne morem verjeti, da grem na 12 ur dolgo norijo po hribu in da štejem minute. Vseeno sem stisnil in v sedmih urah opravil z desetimi vzponi. Zmagal sem, se smejem sam sebi! Za nadalnjih pet mi je ostalo po uro na vsakega!  Tačas se je zdanilo, vse več je bilo obiskovalcev in na trenutke, ko je sonce pogledalo izza oblakov in se je veter umiril je postalo zelo, zelo vroče. Toliko prijateljev in znancev! Vsi z energijo zmagovalcev. ZZ Topko sem slišal pet minut preden sem jo srečal,  Muc je šibal kot gepard, Miha mi je vseskozi dihal za ovratnik, vse dokler se ni odločil malo pohiteti in opraviti vzpon ali dva več. Srečko, ta je  "žvat", in prav vesel sem prijateljevanja in precej skupnih kilometrov. Kako bi lahko bilo drugače, z Zdravkom sva ob srečanju zapela, zaklical mi je še, naj malo stisnem, da je časa za šestnajst vzponov. S Kepico in prijateljicami smo poslušali ptičke,  z Janezom sva se spodbujala, z Avijem rekla kakšno Knapovsko. Sukar, je vedno nasmejan, malo podregnil obme, in me vzpodbujal, sam sem mu vračal v isti meri. UršaD me je lovila iz vzpona v vzpon, a sem ji le ubežal za enega, priznam, zelo sem se moral potruditi. Zanimivo, srečevala sva se vsakič na istem mestu. Maryet, najprej čestitke, sem vzklikal in jo bodril, saj sem vedel da je napadala prvo mesto. Maja kot novinka na pobočju, je z vedrino in nasmehom kraljevala vseh 12 ur in opravila odličnih 14 vzponov. Jaka ki je pri novincih branil moško čast, je bil nad dogajanjem tako navdušen, da me je ob smehu in pozdravljanju, za boljši vtis še lopnil po ramenu ali hrbtu in zraven vpil »Bravooo legendaaaa« Mislim, da sem mu nekje v šestem sedmem vzponu dejal, da ima težko roko, in me bo poškodoval, saj sem se vse težje upiral želji da mu zakričim »Bravoooooo gušteeeeer« in ga lopnem nazaj. Alenovski je predstava zase, saj je  ena velika hiteča energija s širokim nasmehom. Le na kakšno gorivo šiba tale poba? Tudi Alja in Ero sta nas razveselila s častnim vzponom. Malce je Alja presenetila, bila je brez fotoaparata, pa tudi obljubljenega časa, da ji povem kakšno zgodbico v živo, mi ni naklonila. Vendar mi je njen nasmeh ob srečanju  nalil nove energije. In smo že pri 14 spustu. Kako čas leti. Krči, pa tudi utrujenost sta me načela. Vroče mi je bilo ves čas. Ugledam znan obraz na vzponu. Davor, me je prišel vzpodbujat v zadnjih dveh vzponih. Hvala! V zadnjem petnajstem, sem si dal časa in se pošteno razgledal po pobočju Šmarne gore. Hudo razdejanje vsenaokrog. Polomljena in podrta drevesa, marsikje izruvana s korenino in udrta steza. Narava je močnejša od človeka, kar nam vsake toliko tudi pokaže in nas opomni kam sodimo. Kdor jo razume, se zamisli in še bolj ceni dar življenja, kdor je ne, je pa tako vseeno. Nekomu je strgana jakna razlog za jezo, drugemu grdo zvinjen gleženj ni. Takšni smo, pisani in vseh barv, ampak na Šmarni se to vsako leto zlije v mavrico nočnih  lučk in opoldanskih nasmehov. Avi in Kepica, še pridem razdirat knapovske in poslušat jutranje petje ptic. Hvala vama za energijo, katere en hunt pripeljem tudi domov. Večkrat sem srečal sotrpina z nickom Plevel in ves čas me je mikalo, da bi po knapovsko zakričal "js sm pa kroca" (motika), vendar nisem bil siguren v reakcijo, ali bi se ustrašil, ali smejal, ali pa bi ustrašil mene.
 Vsem, ki vas v pisanju nisem omenil, ne zamerite 130 ljudi, hej, to res ne gre, vem pa, da ko bo poročilo v branju, ko bom pritisnil potrdi, se bom spomnil še tega in onega pa spet ta dogodek in oni nasmeh. Vedite, da ste v mojih očeh vsi po vrsti face in zmagovalci,  ker če ne bi bili, tudi jaz nisem.

 Prvo leto sem opravil z 12vzponi, drugo 13 vzponi, tretje 14 vzponi, in letos, četrtič s 15 vzponi. Naj si zadam za prihodnje 16 vzponov, ali se naredim bolanega ? Odgovor je preprost, hudičevo bo treba trenirat. Kdor ne ve, kaj je hunt, pa naj vpraša, hahahaha.

PO KNAPOVSKI + KUM

Trbovlje, nedelja  24.11.2012, 6:45 pred muzejem stojita dva moška. Segla sta si v roke in se glasno pozdravila. Prvi odpre prtljažnik avtomobila in ven skoči haski, psička haski.

   Ne tole ni začetek kriminalnega romana, ampak začetek trekinga po Knapovski poti s slaščico, Kumom. Prvi se mi je pridružil Ečo, nato pripelje ZdravkoC  s Knapomobilom  še tri udeležence,  Marjeto, Natašo in Ajpa. Siva honda, za volanom Obivankenobi.  Tole bo pomota, zagotovo, saj ne gremo na 10km dirko. Aha z njim je Vrtnica 23. Ja, to pa že.

  Seveda se pred 7:20 nismo spravili z mesta, kaj čemo, tako to gre, če je družba vesela, opravkov pred startom pa veliko.

  Začnem počasi, poznam pasti Knapovske in zavedam se, da bo zadnjih 20km s tisočakom višine najtežjih. Ečo in psička potegneta naprej, ne vem kdo tukaj vodi, ona ali on, zdi se mi, da je Ečo tisti.  Tudi dekleta so hitra, z Zdravkom pa ubirava mirnejši tempo. Zdravc se odloči olajšati v Kurji vasi, na Bajerju pa opazi, da ima odprt manjši žep na nahrbtniku.

» Si kaj izgubil?« ga vprašam.

» Vse vse sem izgubil, «pravi, omeni pa le svetilko. Podam mu svoj nahrbtnik in prosim naj skupini pred nama malo umiri tempo, sam pa sem stekel nazaj proti startu. Kmalu najdem zapestni trak, nato trinožni podstavek za fotoaparat in nazadnje svetilko, ki je bila pravzaprav razlog, da sem se obrnil. Pot zvečer s Kuma brez nje je precej neudobna, čeprav sem kasneje zvedel, da tudi Ečo in Ajp nimata svetilke. In znova skozi staro rudarsko naselje Kurja vas in Barbara. Pod Retjem skupino ujamem. Nadaljujemo nad deponijo premoga za elektrarno in kmalu smo pri cerkvici v Retju. Sežem za telefonom za skupinsko fotko in ugotovim da je torbica prazna. Kmalu ugotovim, da je v avtu ostala tudi denarnica.

   Spust v Hrastnik in v breg proti Klobuku na drugi strani. Zdravko nam posamično pove, da ima Marjeta rojstni dan. Skujemo načrt presenečenja in se preko Kala, kjer je dom hrastniških rudarjev, približujemo Mrzlici (1122m). Proti vrhu močno piha. Zdravko postavi fotoaparat, češ za skupinsko sliko, v resnici pa vklopi kamero. Ko se razporedimo pred objektiv Marjeti zapojemo Vse najboljše in verjamem, da bo posnetek prav posebno darilo zanjo.

   Tečemo, spuščamo se proti Podmeji, v Lovski dom. Prvi postanek na toplem, za pijačo. Za nami je nekje 20 km in 1000 višincev.  Sam naprosim oskrbnico za prenosnik in dostop do interneta, da pošljem mail. Hvala še enkrat!

  Med smehom in pogovorom prispemo na Planino (1011m). Včasih je bila Sveta Planina, nato Partizanski vrh, pa spet Sveta planina, za Trboveljčane pa vedno le Planina. Na razgledni ploščadi se ne ustavljamo dolgo, veter ni prijeten. Pod vrhom je dom trboveljskih rudarjev. Tečemo mimo Vrhov, kjer so korenine mojih prednikov in še danes stoji domačija, ter cerkvica s turško podkvijo. Po legendi naj bi Turki ob vpadih prišli  do tega prelaza, kjer so jih pognali nazaj. Turški konj je izgubil podkev, domačini pa so jo pribili nad vrata cerkvice v opomin.

 Planota Čemšeniške planine se že lepo vidi, čeprav ni videti posebno visoka meri  njen najvišji vrh 1205 metrov n.m. .

  V koči se ustavimo in odločimo za okrepčilo, za nami je nekje  35km in 1900 višincev.  Sledi dolg spust v zagorsko dolino, seveda brez manjših vzponov ne gre, čeprav je od Čemšeniške naprej vse navzdol.  Skozi Zavine se spustimo na Ruardi, kjer je športno letališče, in nato mimo pokopališča v mesto Zagorje, ki je tretje mesto iz nekdanjega rudarskega bazena Zasavja. Trojica hitrih je dvesto metrov naprej, ravno toliko, da se morajo vračati na pokopališče in oskrbeti s svežo pitno vodo. Ja takole mimogrede, če ste na daljšem trekingu in potrebujete vodo, poiščite pokopališče, skoraj zagotovo ima pipo s pitno vodo.

 Po dolini tečemo proti Savi, naletimo na zaprt most, ki je bil poškodovan v prejšnjih nalivih. Z Beo ga je bilo nemogoče prečkati, zato z Ečom narediva ovinek, ostali pa  pogumno prečkajo poškodovan most.

  Združimo se nižje v dolini. Na avtobusni postaji me čakata Darja in Tanja, ter mi izročita telefon ter denarnico.  Mail je imel svoj učinek. Hvala.

  Še dober kilometer teka ob reki Savi, nato zavijemo desno v breg. Čaka nas strm vzpon do Završja in najbolj neprijazna podlaga za noge.  Ozka grapa, kamenje, listje in blato v hudi strmini po petinštiridesetih kilometrih, je napornih za noge.  Vendar zmoremo, vsak v svojem tempu grizemo breg in vsak s svojimi mislimi. V Završju se strmina zmanjša in za noge postane prijaznejše.  Zmračilo se je in prižgemo »čelke«. Spredaj so štirje hitri, Marjeta,Ečo , Ajp,ter psička Bea, nedaleč za nijmi pa v skupini napredujemo ostali.

          Zazvoni mi telefon, kar ni se mi za oglasit, saj Mednessi  izvajajo One step beyond,  Ečo kliče. Na vrhu smučišča da so, kam sedaj. Nazaj Ečo mu pravim, nazaj in po pravi poti na Kum. Na razpotju zapustim svojo skupino in počakam. Ugasnem luč in v temi ter tišini predahnem. Ne želim si, da bi znova tekli mimo in se vrnili predaleč v dolino. Kmalu se zaslišijo glasovi ter zasveti  Marjetina luč. Skupaj nadaljujemo proti vrhu Kuma (1220m). Gosta megla, veter, mraz. Pav prijetno je bilo stopiti na toplo.
  Daljši postanek, juhica, odličen borovničev štrudelj, pogovori. Viki, oskrbnici Kuma, povem kako vseslovensko pisana družba smo. Ptuj, Radizel, Celje, Ljubljana, Unec, Koper,  dodam, da bo sedaj njena prijaznost in dobra postrežba z izvrstno hrano znana celi Sloveniji in prav je tako. Poslikamo se, okrepčamo, pogovor pa se je dotaknil zaključnega dela poti.  Glede na to da smo predelali vse vrhove, ki so bili v planu, se odločimo za spust v Trbovlje ne Hrastnik, kar je sicer za kilometer daljša varianta , vendar varnejša. Zaradi megle se odločimo teči po cesti.

  Spust v Trboveljsko dolino, kjer nas ob vhodu čakajo cementarniške zgradbe. Ni čudno da se ljudje odločijo peljati mimo teh čudovitih krajev, če imamo za dobrodošlico prašno fabriko. Vendar se splača zapeljati po dolini, presenečeni boste. Pred muzejem smo. Marjeta iz prtljažnika postreže pijačo in jedačo, seveda rojstni dan ima. Nazdravje Marjeta in še enkrat vse najboljše.

  67km in 3400 višincev je bil izkupiček, pove Nataša podatke z ure. Lepo za nedeljo. Kmalu pa spet. Idej mi ne manjka in dobre družbe kot je bila nedeljska sem srčno vesel. SREČNO knapi.

Zajbruc  - nk delavec v rudniku,

ler hajer  - pk,

hajer  - kv,

forhajer  - vk.

In tale treking je bil zagotovo FORHAJERSKI, udeleženci trekinga, veste zakaj ….

 TREKING po Zasavski poti 25.6. 2009 + POROČILO

Pisati poročilo o trekingu, ki traja 44 ur, hm, poskusim.Lahko pa ga opišem le z eno besedo - omama. O vseh SMS-ih in klicih ne bom pisal, kajti bilo jih je veliko in hitro bi kaj pomešal ter komu naredil krivico.Vsem se iskreno zahvaljujem.
Kum zgodaj zjutraj, dež in megla, veter piha, da mi sploh ni odpreti vrat avta in se podati na pot, pa niti metra še nisem naredil.
Spustim se po poti proti Podkumu. Za ogrevanje bo super, si mislim. Nežkina pot. Po legendi je Nežka po tej poti rešila dva pastirja in njuno živino z Dolenjske pred Turki, zato so ji Turki odsekali glavo.
Steza iz kamenja, korenin in listja je mokra in spolzka, temačno je še in ogrevanje ni najbolj prijetno. Podkum. Prenehalo je deževati in dani se. Počijem ter naredim nekaj vaj z avtosugestijo. Počutim se odlično in na polno oddrvim proti Litiji. Nekaj časa je pot odlično markirana, nato so markacije vse redkejše, dokler čisto ne izginejo in zavem se, da sem spet nekje sfalil. Nikakor mi ne uspe priti naravnost v Litijo, vedno se znajdem v Šmartnem, potem pa nekaj kilometrov asfalta do Litije.
Prvi počitek. Renato me čaka za OMW na parkingu. Zaradi mokrote se preoblečem in preobujem, pojem nekaj žlic makaronflajša. Počutje je še vedno super, obnovim kamelo, palice v roke in tek skozi Litijo, pri AMD-ju v breg po gozdni poti. Poznam pot in vem, da se precej vleče, vendar dobro napredujem. Kmalu ugledam znano cerkvico in zavijem s poti do koče na Jančah, popijem izotonik in nadaljujem.Tu sem še posebno previden, ker sem nazadnje zgrešil, cesta pa se vleče po ovinkih kot kača. Vdanem pot kot šivanko in mimogrede sem v Jevnici. Prečim most čez Savo, skozi rondo, proti cerkvi na vrhu hriba. Sv. Mihael. Pot se postavi pokonci, kar me ne moti, saj imam še obilo energije.
Nekje sredi poti na vrh, kjer prečkam cesto, me čaka Renato s pijačo in borovnicami, katere je nabral, medtem ko me je čakal. Grmi in bliska se vsenaokoli, pada še ne. Mogoče pa uidem. Še bolj se zaženem v breg in pridem na vrh k cerkvici. Iščem pot, po kateri se spustim na Geoss, pa je ni. Kako je ni, saj se ne bom spuščal prvič, mi gre skozi glavo. Povprašam gospoda, ki se sprehaja okrog cerkvice, in mi prične opisovati pot. Opisuje in opisuje, ko me prešine, da je tista cerkvica vrh hriba nad Vačami naprej, precej kilometrov naprej, na oni strani kamnoloma. Že tečem, še vedno bežim oblakom, vendar so mi čedalje bliže.
Dežuje, rahlo, malo močneje, smuk na verando vikenda. Popijem čokoladno mleko. Počakam, da najhujši naliv mine in še vedno v dežju tečem dalje. Teh petnajst minut gor ali dol, nisem na dirki. Še enkrat me res močan naliv spravi pod krošnje treh skupaj rastlih dreves. Dvajset minut. Čas sem si krajšal z meditacijo, raztezovanjem in obešanjem ter guganjem na veji. Tako si skupaj zbito hrbtenico od teka malce razvlečem. Misel na to, da bi se kdo pripeljal mimo in me videl gugajočega se v dežju, me je spravila v smeh. Nadaljujem še vedno v dežju. Pot se spusti v dolino preko travnikov, polnih govedi in električnih pastirjev. Malo pogledujem ali so biki ali kravice in ker je bilo mešano jo urežem malo naokrog. Pa vendarle moram prečiti električnega pastirja. Kot ponavadi si pomagam s palicami in žice pritisnem k tlom, da bi jih laže prestopil.Ojej, kako boli, trese ko vrag.Seveda saj sem ves premočen in palice so mokre. Bika odvrne, mene ne bo. Poiščem vogalni leseni kol, in se poskušam z odrivom na njem zavihteti preko. Nisem še položil roke nanj ko je bilo zopet ojej trese ko vrag.Uberem jo naokrog.Bika odvrne, mene tudi.
Prava cerkvica in pravi spust direkt na Geoss. Renato je tu. Preoblečem majico, nogavice, napolnim zaloge, zamenjam telefon z napolnjenim (poslušanje radia, mislim, da sem med prvimi ob 4 zjutraj slišal vest o smrti Majkla) zamenjam nogavice. Zmeniva se na Izlakah in že se v rahlem teku spuščam proti Vačam. Renato tri kilometre vozi za mojo ritjo, me slika in vzpodbuja, nato pa zavije proti Kandršam, jaz pa preko Vač na Zasavsko sveto goro. Pot dobro poznam in dobro mi gre od nog. Vendar me kičasto okolje na Z. gori ne zadrži dolgo. Preko vasi Ravne se spustim na Izlake. Za menoj je nekaj čez 80 km. Picerija, kjer se dobiva z Renatom, je skoraj polna. Pojem pico, se pripravim na nočno potovanje, predvsem ne smem pozabiti luči, in že jo maham proti Čemšeniški planini. Renato je odšel domov spat, čakal me bo zjutraj na Marnem. Stemni se še pred glavnim pobočjem, v soju luči nadaljujem. Šest ur teme je pred menoj. Dobro sem planiral. Tema me je ujela v hribovju, katerega dobro poznam. To mi bo olajšalo pot v marsičem. Breg na Čemšeniško planino je obrnjen nazaj. Še dobro, da sem se odločil jesti, saj mi gre super. Ko me vije, zakričim v noč in si napolnim vztrajnost. Na Čemšeniški se slikam in želim poslati Samu sliko – ne bo šlo, telefon ne podpira MMS, moj pa se polni pri Renatu. Nič, ni kaj, forum bo osiromašen za tri fotke.
Po slemenu Čemšeniške gre dobro, le blatno in mokro je.Večkrat mi na koreninah obrne nogo, toda nič resnejšega. Spust na drugi strani je bil samomorilski, že tako navpičen breg je bil spolzek kot led. S palicami in počasi, kot je le šlo, pa sem drsel in drsel in dvakrat tudi zdrsnil, brez hujših posledic. Končno na makadamu. Sedaj do Vrhov – ni drugega kot makadam. Lahko se sprostim in lahkotno odtečem ta del. Le pes tu in tam zalaja. Drugih živali zaenkrat nisem srečal. Samotno je na nočnem teku po hribovju, zato si zapojem, najprej pri sebi, nato glasneje in na koncu glasno. Lisica je prav zvita zver, je odmevalo proti Vrhem in spomnil sem se, da sva tole pela z Zdravkom na trening teku.
Mimo Čebin na Partizanski vrh. Tu je včasih stal hotel Počivavšek, eden ustanoviteljev Pivovarne Laško pred 2. svetovno vojno. Požgali so ga partizani, ker je bil v njem nemški štab.
Spust na Lizo, ni tako spolzko in dobro napredujem. Nato po poti za Podmejo. Ne vem, zakaj je na kartah pisano prelaz Vrhe, ko pa so Vrhe popolnoma drugje. PODMEJA je to. Ob takšnih mislih nadaljujem proti Mrzlici, ki je zadnji vzpon nocoj, vendar moram še 500 n. m. v. premagati. V rahlem dežju, vetru in gosti megli prispem na vrh. Stopim proti koči, da se pod odprto teraso malo oddahnem in okrepčam, ko začutim, da se mi nekaj bliža. Ja, prav ste prebrali. Začutim. Obrnem glavo, soj lampe obsveti žival, adrenalin poskoči, a že v naslednjem trenutku možgani zaznajo psa. Haski. Domač na tej koči. Oh, ja. Sedem pod teraso in se pokrepčam.Še vedno nisem siguren, ali sem za trenutek zaprl oči,kot bi padel za delček sekunde v brezčas, ali sem se v naslednjem trenutku tresel od mrazu ali od adrenalina zaradi srečanja s psom. Hitro naprej. Spet zoprno spuščanje proti Kalu. Že tako je pot posuta s skalami, sedaj pa še vse mokro. Kal. Nič posebnega. Rutinsko zavijem proti Šmohorju. Ura pove, da me bo kmalu razveselilo jutro. To noč sem res velikokrat pogledoval po uri. Ptice so se prebudile. Njihova pesem zbudi dan in zarja se prikaže z vse svetlejšim ozadjem. Cerkev na Šmohorju je na obzorju, nov od dežja umit dan tudi. A je še kaj lepšega? (postajam sentimentalen)
Del poti, katerega tečem prvič, pretečem brez problemov, in Marno je pred menoj. Ponoči sem v težkih razmerah uspel narediti 45 km. Za menoj je več kot 120 km in precej višincev. Vreme se kaže lepo. Naslednja etapa Marno – Zidani Most. Ocenim jo na trajanje od treh do štirih ur.Ta del odlikujejo koprive in trnje. Hvala ti še enkrat, Renato, da si me spet čakal po dogovoru. Preoblačenje, zaloge, pogovor, pošljem sporočilo po prenosniku, umijem noge in jih osušim, namažem in zmasiram jih s kremo. Masiram mišice s hladilno kremo. Kot prerojen v breg proti Gorem. Tudi Kopitnik je hitro za menoj. Spust v Zidani Most je strm. Vsi spusti do sedaj so bili v glavnem kratki, vendar strmi, in mišice so se začele upirati teku navzdol, kar mi je tudi kasneje povzročalo težave kljub masaži.
Misli mi uhajajo proti Velikem kozju (trekerji iz lige ga dobro poznajo). Težka bo. Okrepčevalnica Renato na svojem mestu. Najbolj mi prijajo njegove vzpodbudne besede in smisel za humor. Počakaj me na Lisci, mu zakličem že v odhajanju. Ne morem verjeti, s kakšno lahkoto sem se vzpel na Kozje. Splašil gamse. Markirano je za dve uri, uspelo mi je v 45 minutah. Če bi šlo takole na tekmi, sem pomislil.
Mimo cerkvice Sv. Lenart proti Lisci. Koča. Sezuvanje. Privoščim si uro bosih nog. Vmes pojem golaž, tri pajse črnega kruha in se nasmejim v dobri družbi. Lisca – Bohor. 6 ur piše na tabli. Poznam pot, že dvakrat sem jo delal. Od Lisce, po krajšem spustu, rinem po travniku v hrib in sonce me prav žge v hrbet. Pogledam proti soncu, tik za njim velik črn oblak, pa ne da bi ga vsaj malo prekril. Saj bom kmalu na vrhu in ti uidem v gozd, si mislim. A glej ga, malce pred vrhom ga oblak prekrije. Norca se dela iz mene. Šibam proti Stari žagi, spust v luknjo. Vedno več je črnih oblakov. Grmi in se bliska, prav nesramno blizu. Ko dospem do Stare žage, že pošteno lije. Navzgor proti Mrzli vasi. Britof z vodovodno pipo mi postreže z dodatno količino vode. Presenečenje me čaka ob prečkanju ceste. Renato. Na Bohor ni mogoče s te strani, bo še spraševal, vendar misli, da se sploh ne da z avtom. Sam mislim, da se da, saj je bil enkrat na Bohorju celo avtobus, vendar ne vem, kje gre cesta. Da pride, še reče, in se spet razideva.Samotna domačija sredi travnatega pobočja, markacija naravnost skozi dvorišče. Klasično. Na eni strani hiša na drugi štala, vmes pa dva mulčka sredi igre in pes. Moja najluba kombinacija. Približam se, pes želi zaščititi otroka in se zažene z renčečim gobcem vame. Vrhi palic ga ustavijo, z dvignjeno žnabljo nad sekalci reži in poskuša mimo palic.Otroka gledata. Iz hiše pride ženska, ter reče naj umaknem palice ker to psa jezi. Ja seveda, naj mu nastavim nogo ali še bolje rit. Večji otrok priteče in zgrabi psa za ušesa, drži ga dokler se ne oddaljim.
Palicam oprostim tresenje na električnem pastirju. Sredi pobočja kliče Renato, da še vedno ni našel ceste, da je nekje na vrhu zavil levo in naokrog in mi pelje nasproti. Tudi sam pridem na vrh in zavijem levo, misleč, da se srečava. Bogve, na katerem vrhu sva bila vsaksebi. Dežuje in me pere že dve uri pa še vedno ni koče na Bohorju. Bliža se sedma zvečer, ko jo ugledam. Renato prihaja. S pomočjo domačinov mu je uspelo najti pot. Polnjena paprika je zadnji obrok na tej poti. Hitim proti gradu v Podsredi, sedaj že vem, da bom uspel. Razen če se sedaj ne zvrnem kako nesrečno, saj so luže in blato prekrili cele poti z okolico. Dežuje še vedno neusmiljeno.Pot markirano na 6 ur sem premagal v slabih treh, predvsem na račun bližajoče se teme in seveda, navzdol je šlo.
Grad Podsreda.Renato drema. Kratek postanek. Prenehalo je deževati. Odložim vse, palice, anorak, kamelo, sedem km makadama in nekaj asfalta.Tečem in hodim, tečem in hodim. Bizeljsko. Fotografiranje pred tablo poti. V avtu kmalu zaspim. Predramim se in vprašam: “Kje sva?” ” Še 12 sekund in boš doma,” je odgovoril Renato.
Tole je res na kratko. Mokro, vroče, mrzlo, soprano, bolečine, žulji, klopi in kletvice. Vse to sem izpustil, kajti to vsak doživlja po svoje. Pot je dolga čez 200 km. Natančno ne vem, ker mi je garmin brisal podatke, ko je nalagal nove. Kljub polnjenju ob vsakem srečanju z Renatom se je malo pred Bizeljskim ugasnil. Sem mislil, da sem ga ukanil, pa je spet on mene. Garmin namreč, ker ima prekratek spomin. Na njem je ostalo le zadnjih 113 km poti in 9000 višincev. Ne vem, od kje planincem podatek, da je pot dolga 140 km. No, sedaj vedo in jaz tudi. Mogoče si želi zvedeti še kdo?
Samo ne prekmalu, prosim.

bul je vroče, raj mam, večji je hrib, laži gre, težji je ruzak, bulš je.

KOLESARJENJE  PREKO POHORJA

Kolo sem natovoril, da sem ga zjutraj, še napol zaspan,težko zvlekel iz kleti, vse sem si namreč pripravil že prejšnji dan. Tudi dežnih cot nisem pozabil, a se je kasneje izkazalo, da niso dosti vredne.

        Poganjam po cesti Ruše – spodnja vzpenjača, z mislimi pa sem na Pohorju, ki beži mimo mene na desni strani. Za pot, katero sem premagal v pol ure bom potreboval tam gori pol dneva.

  Ker sem očitno prispel prvi, sedem na škarpo in si privoščim osvežitev, ob tem pa sem opazoval kolesarje in ugibal, kdo bi bil poleg Ivana, še primeren za podvig. Tale bi znal biti, mi šine skozi glavo in kolesarja z velikim nahrbtnikom ter gorskim kolesom ogovorim.

Z nasmehom in iztegnjeno roko se mi približa ter predstavi, Robi in pogovor steče.

Ivan prikolesari zadnji in po stiskih rok se podamo v prvi hrib. V pogovornem tempu smo kolesarili proti transformatorju, vmes sem opazil nekaj gobic, lisičke in golobice, srečnice danes ne bodo končale umešane z jajčko.

   Nič kaj posebnega se ni dogodilo do Peska, pritiskaš na pedala, kakšno rečeš, kilometri teko, postaneš lačen in evo Pesek.Ajdovi žganci z domačo gobovo juho, ni boljšega.

   In spet v sedlo. Spust je povdaril,da tega dne ni pretirano toplo, tako da nam je breg prišel prav za ogrevanje. Gori, doli, nič posebnega, le Ivana vsake toliko ni in ni hotelo biti izza ovinka. Robi se je že spraševal ali naj se vrne pogledat, vendar se premisli, ko mu povem, da sem ob poti opazil zelo lepe maline.

    Ne vem točno kje je to, mala hiška ob cesti, nekakšen muzej na prostem v desnem ovinku makadamske ceste.Hiška vsa ovešena v starine predvsem orodja in kramo, nekaj klopi za počitek, lepo pokošena travica, kar malce pravljično, če ne bi grmelo in pričelo deževati. Ker sem bil glede vremena še vedno optimističen sem nadel le anorak, misleč majhna ploha, nič drugega.

  Ampak kot so tekli kilometri, tako je tekel dež po nas, izpod koles pa nas je zalivala mešanica blata in drobnega svižnatega peska, ki se je zažiral vsepovsod. V čevljih luže, kljub gore texu, anorak je prepuščal, ohladilo se je, bliskalo, grmelo.

   Vendar, počutil pa sem se tako dobro, kot že dolgo ne.

Travniške poti so se spremenile v nešteto jezerc, meglice so se podile, veter je postrigel preko vrhov, ovce so se zbijale v čredo, kakšna zgubljena je blejala in želela nazaj k sorodnicam, rdeče mušnice so namesto odbojnikov ob cesti krasile našo pot.

  Na Ribniški koči ponovno malo okrepčila, dotakanje vode, dežne hlače sem dodal anoraku, kar ni dosti pomagalo ker me je močilo tudi od spodaj, vendar zoper veter so pripomogle.

        Nič kaj ni za opisovati, pogled je bil vseskozi enak, dež megla in veter, počutje pa vseskozi odlično, kar me še danes preseneča. Ivanovo vriskanje in petje z neverjetno pozitivno energijo se je naselilo v meni, in verjamem, da  je delček tega prevzel tudi Robi.

 Stalno zalivanje delov koles s svižem ceste, se je kmalu pokazalo za težavo, meni je pričel nagajati menjalnik, tako da nisem mogel več voziti v najmanjših prestavah za breg, ter sem jih prehodil. Robiju je snelo ketno, ki se je zagozdila med ohišje in zobnike, precej časa je bilo potrebno za sprostitev le te.

     Zavore so postajale vse bolj nesigurne, predvsem zadnja mi je dala slutiti da gre h koncu. Disk zavore že, vendar sem šele sedaj pomislil, kako dolgo že nisem menjal ploščic.

Dateljni,  energijske ploščice, turški med, geli, vse in še več, zavorne ploščice pa….

     Na Kremžarjevem vrhu, premočeni, da je teklo od nas, kot od fasade doma barva, zjutraj so jo nanovo prepleskali (ali mar ne poslušajo vremenske napovedi), sva z Robijem najprej poskrbela za kolesa. Zunanja pipa je priročno pomagala, da sva dobro sprala manjalnike in ostale pomembnejše dele koles, peska in umazanije. Nato sem si pri oskrbniku izprosil malo šmer olja, podmazal ketno in zobnike, in neverjetno do Dravograda nisem imel več problemov z menjalnikom.

     Vroča obara, čaj, in prijetno vzdušje v koči, nas je napolnilo z energijo, naprošene vrečke pa sem nadel na suhe nogavice in nato v čevelj, občutek je bil nepopisno dober.Imel sem tudi suhe rokavice, zato sem jih zaščitil z vrečkama. Nato povečini spust, po travnikih, po gozdu in malo po cesti.

           Ostal sem brez zadnjih zavor.Tole ne bo šlo dolgo, sem vedel, vendar, kaj naj storim, v temi, sredi dežja, gozda v nikjerovi deželi. NIČ! Pogum velja, in moram reči, da je šlo precej dobro, do debele korenine, ki je ležala čez celo pot. Salto mortale.

       Hotel sem se pobrati, pa se nisem mogel znebiti kolesa.Ivan pred mano, Robi za menoj, sam pa v blatu.Spet na nogah. Levo koleno boli, desna golen peče, na čelu buška od lampe, ki k sreči še vedno dela, vendar je glavni udarec v glavo prestregla čelada, na kateri je ostala lepa udrtina za spomin, na Semjulovo korenino po Robiju. Od tu naprej smo resnejše spuste skozi gozd raje pešačili, saj so tudi njima zavore delale precej težav.

       Ivan je vlogo vodje opravil brezhibno in niti enkrat nismo zašli, prev neverjeten podvig v teh razmerah. Še spust po blatnem žlebu, ki je bil blatno plazovit potok, cesta spodaj in luči Dravograda. V spustu proti mestu, sem skoraj  iztrošil tudi prednjo zavoro. Na avtobusni Dravograda sem ostal  z napol delujočo  prednjo premzo, poškodovanim kolenom, buško, odrgnino na goleni, s popolnoma mokro opremo, ne vso, kapa v nahrbtniku pod anorakom, dana še posebej v vrečko, je ostala suha.

     Odločitev je bila enostavna. Zavore so jo samo olajšale.

»Halo draga, pecikel je fuč, js sm razbit, prid po mene!« malo dramatizacije bo prej tukaj.

  Ivan ter Robi sta natovorila kolesa v bus do Radelj, naprej pa odkolesarila, kar sem malo pred Selnico občutil kot slabo vest, ko sem se peljal mimo njiju.

   Kaj naj še rečem, meni je blo super, čeprav si tega razumsko ne znam razložiti. Nemogoči pogoji in napor, vendar sem takoj za ponovitev, le servis na kolesu naj bo prej narejen, na meni je že v teku.

TREKING TRBOVLJE -  RUŠE

Vso potrebno kramo za na pot mi je Tina pripeljala v službo in glede na to, da ob petkih že nasplošno težko dočakam 15.uro, je bilo ta petek še težje.
Oprtan s kamelo in najnujnejšim, se malo pred 15.00 zaženem v hrib, garmina 305 pustim ugasnjenega saj želim posneti pot, ki je še ne poznam, baterija pa drži le 14 ur. Na prelaz Podmeja se dvignem iz 300n.m, na 726n.m. in zavijem pod Mrzlico proti Homu, Nekje 4km je za menoj , ko se prične neznanka, vendar podnevi z mapo v rokah nobenih problemov. Tečem skozi naselje Marija reka, ko izza vogala poškili siva glava starejšega moškega, čez čas pa še telo potegne za seboj. Kot vedno dvignem roko v pozdrav in glasno pozdravim. Dedec pa meni, da se mu je slišalo kot bi konj tekel po makadamu navzdol, ne človek. Hu, tale je pa malce huda, vendar se le nasmejem in tečem dalje, vem, da imam pri dobrih 90kg težak korak, ampak konj?
Nekajkrat jo mahnem na slepo v smeri, za katero se mi zdi da je nekje v moji želeni in za enkrat mi uspeva dobro napredovati. Vroče je, soparno, težak zrak in kar ne morem verjeti napovedim, da me bo jutri pri 8 stopinjah zeblo. Nahrbtnik postaja sumljivo lahak kar pomeni , da bo kamela kmalu prazna. Splašim srno, ki jo ureže preko travnika in vedno znova se ne morem načuditi s kako lahkoto se oddalji. Po Castenjedovem Don Juanu je to dober znak, si razložim in z večjo energijo pohitim proti Homu, kjer si obetam napolniti rezerve vode. Koča odprta le soboto, nedeljo in praznik, cerkvica s klopcami , nobene vode nikjer. Toda to ni razlog za slabo voljo, Šešče in Šempeter sta blizu. V Šeščah se pomudim le toliko, da mi možakar ki ima opraviti na dvorišču , med labirintom ulic pokaže najkrajšo do Šempetra, čeprav večina vodi tja. Dobra dva km teka po asfaltni cesti, ter preko mostu čez Savinjo in tabla Šempeter je za menoj. Na glavnem križišču v centru, stopim v majhno privat trgovino, da kupim vode. V steklenem pultu zagledam krofe in povprašam trgovko, če so kaj mastni. Da ne preveč , da so dobri mi odgovori, jaz pa njej kakšna škoda, pa vseeno bom vzel enega, saj bo v kombinaciji s colo prava energijska bomba. Skozi semaforje in naselje pojem in popijem, se orientiram ter stečem proti avtocesti, naslednji oviri katero moram prečiti pred prostranstvom onkraj vse do Pohorja in čez. Pogled se mi ustavi tam na daljnem hribovju, ki je zavito v oblake in meglo, tu pa sije prevroče sonce. Le kdo si želi v tisto temo in za povrhu še peš. JAZ!
Km. gredo spod nog, saj je večinoma ravnina, orientiram pa se po vzpetini na kateri je cerkvica in predvidevam, da je to Sv. Jedrt. Želim si do tja pred temo, kajti tam naj bi našel markacijo, ki bi me popeljala proti Galiciji. V vasi pod cerkvico vprašam za ime in pričakovanje je potrjeno. Sv. Jedrt in markacije sem našel. Kratek počitek, malo okrepčila, pripravim lampo in anorak, saj se mrak in temni oblaki hitro bližajo. Proti Veliki Pirešici. Zaslišim glasno glasbo pomešano z zvokom kosilnice in kmalu uzrem sivolasca, ki v gatah hodi za kosilnico sem in tja pod hišo iz katere prihaja glasba. Nisem si mogel kaj, nasmejal sem se glasno. Sivolasi možakar, ne debel, le z velikim trebuhom (verjetno pivskim), z dobro zagorelo poltjo, kar kaže, da so gate stalna praksa, me je pogledal. Dvignil sem roko in glasno pozdravil, nasmejal se je, dvignil roko, spustil kosilnico in pritekel do mene. Ponudil mi je roko, ter se predstavil za Silvestra. Leon je moje ime, sem iz Trbovelj in grem v Ruše, sem odgovarjal, ter mimogrede povprašal za Pirešico. To pa je bilo tudi nekaj redkih besed, ki sem jih uspel izgovoriti v naslednje pol ure njegovega drdranja tako raznolikih tem, da vseh ne gre omenjati, mogoče le, da je razrešil Einsteinovo formulo, ki je vse in ki je nič, da ve, kdaj je bil rojen Drnovšek, saj je sam rojen na isti dan, le šest mesecev kasneje, pa pozitivna in negativna energija za navadno rajo – po štromarsko. Vendar sem med vsemi njegovimi zmedenimi mislimi vendarle ujel eno , ki je bilo verjetno sporočilo tega moža zame. VSI IŠČEMO SREČO, KI SMO JO NEKOČ ŽE IMELI - kot otroci. Velike kaplje so prekinile njegov monolog in skoraj sem si oddahnil ob dežju, čeprav ni zame pomenil nič dobrega. Silvester je hitel pospravljat kosilnico, jaz pa sem med oblačenjem anoraka tekel navzdol po poti. Za menoj so odmevali njegovi klici, češ naj tečem počasi in naj se še oglasim kaj, da sedeva in nadaljujeva pogovor.
Kako paše teči sam po takšnem srečanju v miru in s svojimi mislimi. Mrači se. Dežuje, grmi in se bliska vse naokrog. Lampa je sedaj moje edino sonce za prihodnjih enajst ur.
Tabla Velika Pirešica. Nekam kmalu se mi je zdelo, vendar v dežju in temi nisem želel vleči zemljevida na plano, zato na križišču pomaham vozniku, ter povprašam za pot. Ob spuščenem steklu sem ugotovil da je voznica, ki me je usmerila, šele kasneje sem se spomnil , da je nekaj omenjala Orehovico. Hodim in rinem v breg, naselje je bilo vse redkejše le na vrhu še dve zgradbi in od leve je prihajal moški z baterijo v roki. Pozdraviva se, povprašam za pot, tokrat z mapo v roki, vendar moški ne vidi brez očal, zato mi svetuje, da stopiva v sosednjo hišo, kjer je gostilna. Skozi steklena vrata sem opazil mize in stole ter starejšo gospo, ki nama je hitela odklepat vrata.
Posedli smo, naročili, moški si je sposodil očala, prižgal cigareto, srknil pivo (le kje sem?) in imeli smo pravi bojni posvet. Bil sem precej desno od svoje smeri v vasi Vrhe, in ko sem jim razlagal kje želim iti, so mi vse odsvetovali, nekaj zaradi divjih prašičev, v glavnem pa, da so tam kopali železovo rudo in ob neurjih kot so danes strele najraje tolčejo tam, naj grem do Tepanja lepo po cesti, potem pa že kam, če do tam sploh pridem.
Upošteval sem njihove nasvete, saj sem si v Ruše želel priti brez opeklin, le z žulji in podobnim. Zatorej tek po cesti Dobrna, Nova Cerkev, kjer sem zavil v kanjon Hudinje, Socko , Tepanje.
00.30 najdem markacijo za Roglo in ji zvesto sledim. Moker, vendar me ni zeblo, saj je bil zrak ves čas zelo topel. Kmalu s ceste pot zavije v gozd, tablica Rogla štiri ure, se pravi, štiri ure hoje v breg po mokrem , temnem gozdu, saj v teh pogojih sigurno ne bom hitrejši. Malo višje v gozdu se je pridružila še megla in dobil sem občutek, kot da hodim po nekakšnem tunelu, ki ga je ustvarjala lampa. Kadar je tišina postala pretiha in tema pretemna, sem si zapel refren pesmi Pa na vas, na vas, na vas, pa na vas k svoji lubci v vas, kar je dalo prostoru in meni novo luč in energijo. Včasih bi se odpočil, pa ni kam sesti, stoje je pa vseeno ali hodim ali stojim. Markacija se je izgubila, ko sem prispel do razpotja po poti naravnost navzgor je še bila na deblu pred menoj in s puščico v smeri iz katere sem prihajal, s tremi možnostmi. Seveda sem po Murphijevem zakonu najprej preizkusil nepravi dve, nato pa se odpravil po tretji, za katero tudi nisem bil prepričan da je prava. Vodila me je do asfaltne ceste na kateri sem zavil navzgor, po principu nekam pelje, želim si na hrib, torej navzgor.
Prehiti me rdeči golf 2, ki malo više zmanjša hitrost, kakor da bi hotel ustaviti. Ne ustavljaj, lepo prosim, sem si govoril, saj nisem bil siguren, da se bom zmogel odreči vožnji. In, kot bi voznik začutil moje misli, je pognal in izginil v noč. Po daljšem času sem ugledal luči avtomobila visoko, daleč na desni, in si želel, da mi ne bi bilo treba tja gor, čeprav sem vedel, da je to moja pot. Informacijska tabla ob cesti z znakom Vi stojite tu, mi je dala nove energije, saj sem bil v pravi smeri. Kmalu naletim spet na markacijo, katera je bila vse do Rogle vzorno označena. Kmalu je začelo pihati, in megla se je z dežjem podila skozi gozd, Pa na vas na vas na vas, je odmevalo vsake toliko, in spomnil sem se na Zvoneta, ki mi je na Koroških 24 rekel, ko začne pihati si blizu vrha. Zvone, upam da se ne motiš. Res se je pot postavila vodoravno in mimo drevesnih debel je prihajala svetloba luči v daljavi. Rogla!
Poiščem hotel. Malo toplote in suhega sem si zaželel. Vetrolov odprt, vhodna vrata zaprta, 4.14 je ura. Nič kar vetrolov bom uporabil za zavetišče, za sezuvanje, preoblačenje in prediranje žuljev še posebno na petah. Nadenem si še ene dolge rokave, suhe, kapo rokavice, saj je zrak postal ledeno mrzel tu zgoraj. Pogled na preddverje v hotelu s toplimi sedežnimi garniturami je vabil naj pritisnem na zvonec in si privoščim udobje. Odrinil sem vrata vetrolova ter stopil v megleno temo. Ne dežuje več. Suhe nogavice dajejo dober občutek, predrti žulji ne bole tako hudo. Nekje malo niže moram po mapi stopiti desno v gozd in prečiti proti Pesku, hodim in opazujem, poskušam najti pot, hodim, pa nikjer poti, tako da sem dospel prej na kočo Pesek po cesti. Kar presenečen sem kako hitro je bilo tole. Tukaj mi je pa znano s kolesarskih izletov. Odločim se za pot po makadamu na Šumik in Pod Božjimi štengami proti Rušam, poti je še za dobrih 30 km. Zdanilo se je. Svet je lepši.Pa na vas, na vas, na vas, pa na vas k svoji ljubci v vas zareže v nov dan. Kolikor se da tečem, drugo hodim, tu in tam pripelje avto, srečam gobarje, počutim se doma. Na Šumiku še enkrat menjam nogavice in prediram žulje. Pošljem sporočilo Snežnemu, da mi je uspelo in da premagujem zadnje km. Napad dveh psov tik nad Rušami me sploh ni vrgel iz tira, tako dobro sem se počutil. Nahrulil sem ju kot otroka in ju z žuganjem palic napodil nazaj na dvorišče kmetije, mimo katere sem šel. Še po zadnjem travniku, pokličem Tino, stopila je na balkon in mi pomahala, mene pa je preplavilo zmagoslavje, ob spoznanju, da mi je uspelo. Ob ograji sadovnjaka so me pričakale maline, Snežnega sigurno dolgo ne bi spravil od tu, sam pa utrgam par sadežev in se podam v hišo.
105 km v bruto 20 urah, okrog 3000 višincev, pa doživetji, kot bi potoval cel mesec.
To je moj izkupiček. In z veseljem ga delim z vami.

bul je vroče, raj mam, večji je hrib, laži gre, težji je ruzak, bulš je.



  
 VZPON NA STENAR  2501

V spomin Romanu

   Želja po zgodnjem vstajanju me prisili, da se ob štirih zjutraj podredim zvonenju ure, vendar takoj, ko se spomnim, da danes ne gre za službo, temveč za vzpon na veličino razgleda, oprostim stari budilki in jo pustim pri tik-takanju.

  Med kuhanjem čaja razmišljam ,je vse v nahrbtniku, sem morda pozabil kakšno malenkost, brez katere lahko visoko v gorovju življenje postane prava mora.Toaletni papir je že med njimi.Vem, da gre z listjem vendar ga gori ni na razpolago.

  Zajtrkujem, Albert kekse namakam v čaj in pogledujem na uro.Ob peti pride Roman ,da naju s Fiesto popelje v dolino gora,najvišjih slovenskih gora, v dolino Vrat.

   Tudi Roman še ni povsem buden,saj je pri gasilskem zapeljal skozi rdečo.Dobro, da je sobota in zgodnja ura, brez prometa. Tudi pred Kranjem še ni popolnoma zbujen saj narediva krog nazaj proti Ljubljani, ker je zgrešil pravi odcep, vendar nama to vzame le nekaj minut in spet voziva v pravi smeri.

  Med Hrušico in Dovjem nama izkaže dobrodošlico večja ujeda, mislim da je bil Skobec, ki je preletela cesto nedaleč nad vetrobranskim steklom.V Mojstrani zavijeva v dolino Vrat, kjer naju kmalu pozdravi z bučanjem slap Peričnik, zaradi minulega dežja še bolj bujen kot navadno.Objele so naju gore in nemir je postal moteč, sedež avtomobila ozek in tesen.Na parkirišču pred Aljaževim domom, kar najhitreje opravim z obuvanjem planinskih čevljev in zadegam nahrbtnik na rame, pa hajd po dolini ledenika višinam naproti.

 Po bukovem gozdu je hoja pravi užitek, Bukovlje se imenuje ta del doline, korake, ki si sledijo pa popestrim z opazovanjem bukev, katerim plazovi kamenja in in snega ne dovolijo pokončne rasti marveč so poležane in nizke, kot bi jih neznana sila tiščala k tlom.

 Po tridesetih minutah izstopiva iz gozda v strmo dolino Sovatne, katera leži med Stenarjem in Bovškim Gamsovcem.Tu se vzpon resnično prične.

 Med sopihanjem, resnično sem sopihal in tudi hodil precej težko, saj je minilo le nekaj dni od viroze z nadležnim nahodom,sem si med oddihi ogledoval severno steno Triglava v vsej njeni veličini saj jo nikjer drugje ne vidiš od vznožja do vrha tako lepo.Roman je pravi poznavalec, priznam in mi poimenuje vse dele sten in gora okrog naju.Plamenice, Sfinga, razor,Begunjska vrata, pot preko Praga, vse se vrsti tako naglo, da niti njegovemu prstu ne sledim, kaj šele, da bi si zapomnil vsa imena, oziroma komu katero pripada.

 Se pa lahko pohvalim, da sem  vedel za ime živalice, katero sva opazila malo pod Dovškimi vrati.Močeril je bil.Zelo podoben Močeradu vendar precej manjši, ter v celoti črne barve.

 Na Dovških vratih sva poduškala in se spet razgledala.Pod nama je bil lepo viden Pogačnikov dom,pa čeprav je do njega uro in pol hoda z mesta kjer sva stala, pred njim dva od najviše ležečih jezer v Sloveniji Kriška jezera,za njim pa dolina Trente z zeleno vijugasto kačo po sredi,Sočo.Res veličastno.

 Odžejala sva se in se znova zagnala navkreber, Še okoli tristo metrov višinske razlike morava premagati.Do vrha se ni zgodilo nič omembe vrednega,zgoraj pa se nama je odprl pogled na vse strani.Če sva dosedaj lahko opazovala le dolino Vrat in gore, ki jo obdajajo, sva sedaj videla celo Avstrijske Ture z Velikim Klekom na čelu, Materhornom po njihovo.

  Sedel sem in polnil baterije moje duše ter počutja, ko mi Roman s prstom pokaže na skalco poleg mene.Na njej je sedel čudovit črn ptič, z žametnim perjem, popolnoma rumenim kljunom in oranžnimi nogami.Planinska Kavka.Seveda sem poskusil Romanu razložiti kako je začutila pozitivno energijo,ki veje okrog mene in je zato pristala poleg mene, vendar me je takoj pobil, da jih ljudje hranijo in je priletela v upanju za priboljškom.

  Na vrh je prispela trojica planincev in precej hrupa so zagnali, tako da je od visokogorske tihote ostalo bore malo. To naju je odgnalo na pot preje.

 Spustila sva se do Stenarskih vratc in zavila desno proti vrhu Križa, gore ki počiva v senci Stenarja.Malo sva poduškala, si dala besednega duška glede razgrajačev na Stenarju,ter se po nasprotni strani od prihoda spustila proti podom na Rušju.Stopala sva po poti, ki vodi proti  Škrlatici, vendar sva jo zapustila z zavojem na desno proti bivaku štiri.Ker še nisem imel priložnosti za ogled bivaka štiri,je Roman vstopil in odprl pločevinaste polkne ter okenca.Bivak , na zunaj s pločevino oblečena hiška,je preplavila svetloba.Poogradi,za okrog deset zaspancev,klopi miza, gašper,majhna omarica,tik ob vstopu priročna shramba, ne bi verjel kaj vse se skriva v notranjosti konzerve, kot bivak imenuje Roman.

 Pozornost pa nama je pritegnilo nekaj povsem drugega.Na klopi je bil nahrbtnik, na mizi pa kruh, nožič,nekaj mesnih izdelkov, ter dve termos steklenici, napolnjeni z vodo.Le kdo bi puščal vodo in potrebščine v bivaku celo na mizi?Menil sem, da se je dotični zjutraj najedel in odžejal nato pa odhitel na vrh Škrlatice in s seboj verjetno vzel le najnujnejše, to pa pustil, da se ob vrnitvi spet okrepča.Seveda je Roman ugovarjal, češ le kateri bedak pusti vodo na mizi, sam pa gre v steno.

 Odgovor sem zvedel v torek ob sedmi uri zjutraj po avtoradiu.Od petka so pogrešali dva planinca, našli so ju v ponedeljek nekje med Vrati in Škrlatico.Poročilo je bilo kratko in suhoparno, pustilo mi je mnogo vprašanj, a le komu naj jih zastavim?

Od bivaka nazaj v dolino je bilo le še dobro urco strmega spusta, ki mi je prav tako lepo ostal v spominu.Z mišično bolečino v nogah, musklfibrom.

  Vožnja domov je bila prijetna.Cilj je bil dosežen, pa tudi Roman se je dodobra prebudil.


 

23.12.  S CELJSKEGA NA LJUBLJANSKI GRAD     avtor ideje izvedbe in zapisa

                                                                                           Leon Cestnik - semjul

»Kako glasni so avtomobili danes,«prva misel, ki sem jo registriral ob prebujanju. Pogled na uro me je umiril. Seveda je promet saj je ura že deset. Super. Prvi del načrta se je izšel. Spati čim dlje. In sedaj. Torba je pripravljena. Nekaj za preobleč, nekaj ploščic in gelov, ter turški med. Pa seveda rezervni copati. Dvojni. Ne vem kakšno bo na poti. Pred štirinajstimi dnevi je bilo še suho. Potem je zapadlo nekaj centimetrov snega, v nedeljo je bilo lepo shojeno, sedaj je pa znova snežilo po hribovju, tako da ne vem. Saj se bodo vozili tile copati in ne bo jih treba nositi. Brez spremstva, bi bilo povsem drugače.

Predno se odpravim od doma, vedno pospravim in počistim. Tako je prihod domov še bolj topel. Saj med tednom poskušam sproti, vendar mi vsak dan ostane kakšna malenkost, tako da je ob dela prostih dnevih potrebno te malenkosti spraviti v red. Danes pa me bega, kaj naj storim najprej. Pijem čaj in razmišljam. Naj se najprej odpravim na Celjski grad in poiščem pot v dolino, ali pospravim po bajti. Ura je enajst. Časa na pretek, vendar moram biti ob 16:05 pred DM, kjer se dobim z Aljoško in Ksenijo. Gremo na radio Snupy dati intrevju. Nič najprej pospravim! Če enkrat zapustim stanovanje ga ne bom več pospravljal. Dobro urco je trajalo. Ampak sedaj sem zadovoljen. Majhna zadovoljstva in urejenost mi dajejo dodatno pozitivno energijo. Vozim se proti Celju, ko v daljavi ugledam grad. Obsijan v soncu. Kakšna veličina. Ob 24:00 s soncem sigurno ne bo obsijan. Verjamem pa v energijo fantov. Toliko pozitivcev na kupu željnih dokazovanja, mora dati rezultat. Parkiram na gradu in se sprehodim desno naokrog obzidja po navodilih Nataše. Kmalu ugledam markacijo s puščico, ki kaže navzdol po potki. Pa je res enostavno. Vožnja v Celje se mi je zazdela odveč. Pot okrog gradu pa se je nadaljevala pod obzidjem. Radovednost in žilica raziskovanja, ki me tudi žene na mojih podvigih, me popeljeta po njej.

Še dobro. Sredi grajskega obzidja obokana vrata zaprta z rešetko, na desni strani zidu markacija in pot v dolino, naravnost k Savinji. Torej je tole prava pot, Pelikanova, ne tisto tam nazaj. No se je vendar splačalo pripeljati v Celje in poiskati pravo pot. Takoj na začetku bi si nakopal sramoto in nezaupanje tekaške druščine. Sedaj sem miren. Vozim se nazaj v Trbovlje in misli mi vse pogosteje uhajajo k Intervjuju na radiu. Imam še uro časa. Domov pripraviti obrok ali skočiti na kebab. Prvo je delo, drugo postreženo. Prvo je kvaliteten obrok, drugo mašilo za želodec. Danes par ur pred startom si ne privoščim tega. Pripravil sem si zadnji obrok. Kako se to sliši, kot pred eksekucijo, zadnji obrok pred tekom. Pečene puranje zrezke iz prsi, in večjo skodelico pese z rdečim fižolom, ter zabeljene z jabolčnim kisom. Med pomivanjem posode dobim sporočilo. Aljoška je že pred DMjem. Saj manjka še 12 minut. Malo pohitim in ju srečam štiri minute pred dogovorjenim časom. Odpeljemo se v Zagorje na kavico, nato pa na sedež radia. Tam nas sprejme Milena in postreže s pecivom. V sproščenem pogovoru se pripravljamo na oddajo. Govoril sem precej, le kaj sem povedal in predvsem kako pa ne vem najbolje. Ampak danes ni čas za analizo. Danes je čas za dogodek. Tek s Celjskega na Ljubljanski grad.

V kuhinji sedim pripravljen. Tekaške dolge pajkice, majica, anorak, pas za pijačo. Torba s potrebnim leži pred vrati. Telefon zazvoni, končno. Zadnje pol ure je bilo daljše kot cel dan. Srečko me pobere na avtobusni in skupaj se odpeljemo preko Podmeje v Celje. V Trbovljah je bilo minus dve stopinji, na Podmeji pa le okrog ničle, v Celju pa že minus tri stopinje. Mrzla bo tale noč. Srečanje z ostalimi tekači njihovim spremstvom na parkirišču železniške postaje je bilo prisrčno in nasmejano. Skupaj smo se z dvema avtomobiloma odpeljali na Celjski grad. Slikanje pred gradom je obvezno, nato start. Sedaj ni več umika. Ne bo lahko, to vem že na startu, novi sneg in mraz, nam ne bo v korist. Ko sem 7.12. določil datum je bilo hribovje brez snega, danes ga leži na vrhovih kar precej.   Lučke iščejo pot v temi, na strmem pobočju z gradu proti Savinji. Shojeno in ledeno je, vendar lepo napredujemo, brez padcev se spustimo do reke. Čaka nas sedem kilometrov teka ob Savinji navzgor. Janezu sem predal opis poti in točk kjer naj nas čaka in v pogovoru z njim ugotovil, da mu kraji kjer bomo tekli najprej niso tuji. Največ smeha so požele rahlo nagajive pripombe bratov Markovič. Opozoril sem, da je sedaj pravi čas za slikanje in podobno, ker smo še sveži, na zadnjih kilometrih bo malokomu če sploh komu padel na pamet fotoaparat. Miha se je z fotoaparatom pognal naprej vendar mu ni uspelo posneti sliko, saj smo že tekli mimo in naprej ko je bil pripravljen. Nato je seveda vzel stvari v roke Matej in se bolj potrudil, celo intervju med tekači je naredil, snemal, tekal naprej in nazaj, postavljal kratka vprašanja. Sam sem tekel spredaj, si ogledal vse podatke na uri, čas, razdaljo, tempo, vendar je Matej aparat pospravil, preden sem jih lahko predstavil. Seveda sem jih nato naglas predstavil z obilico smeha s strani ostalih. Kilometri pa so leteli mimo. Miho je zaskrbelo, če se bomo sploh ustavili za kakšno malenkost, recimo malo potrebo. Seveda smo si privoščili olajšanje. Vendar Mihova zaskrbljenost le ni bila tako brez vzroka. Ponoči, na neznani poti, ko vodja teče spredaj svoj tempo med 5:30 in 6:00min/km, v mrazu, je lahko vsak postanek, pravzaprav lovljenje skupine muka. Ustaviš se in predno ga izza anoraka, majic in pajkic spraviš na plano opraviš, se urediš za nadaljni tek, zna preteči tri do štiri minute in skupina je daleč, že zelo daleč, sploh, če skupina nadaljuje z istim tempom. Lovljenje pa je lahko usodno za moči, ki jih potrebuješ proti koncu tako dolge preizkušnje. Počutil sem se odlično in po komentarjih in smehu sodeč ostali tudi. Poln moči in energije. Noč je jasna, nebo posejano z zvezdami, obrisi hribov zarisani s temnejšo črnino na obzorju. »Danes je lep dan ,« sem večkrat rekel naglas. Zavedal sem se nasprotja izjave, saj je bila noč. Toda današnji dan se je začel ob polnoči in lepše se ne bi mogel. Pritečemo do mostu v Migojnicah, ga prečimo, Janeza pa ni. Želim si fantom pokazati svoje znanje okolice in jim naštejem hribe okrog nas od leve proti desni, seveda se vidi ena figa, ampak občutek je dober. Tu je prva točka za okrepčilo. No, za nekaj so pa mobiteli le dobri. Izkazalo se je, da Janez pozna ta del Slovenije, ker ima tu blizu sorodnike in je vedel še za en most v Migojnicah, jaz pa ne. No našli smo se in okrepčali. Do Zabukovice in dalje proti Pongracu je Janez vozil za nami in nas spremljal. Že tu se je pokazala mlajša moč fantov, ki so se morali brzdati da niso stekli naprej s svojim tempom. Roko na srce, ne samo mlajša moč, tudi trenirani so vrhunsko. Seveda se pot skozi iz Celja vzpenja, čeprav človek nima tega občutka, tu pod Gozdnikom pa se dobi tudi občutek vzpona saj se cesta precej dvigne. Še dobro da je tema in se brega ne vidi. Če bi tekel sam bi na tako dolgi poti tole sigurno prehodil. Ampak pobje so že tekli v breg, ne smem zaostajati. Pogled na zavorne luči avtomobila, v katerem se Janez pelje na naslednjo točko srečanja, v dolini nam razkrijejo koliko smo se zares vzpeli. » Levo,« rečem glasno in predlagam da nadaljujemo po pobočju tristo metrov s hojo, saj je sneženo in strmo. Z makadamske ceste smo prišli na planinsko pot. Fantje sprašujejo o poti, odgovarjam jim prizanesljivo, češ malo gor, pa malo po ravnem, pa še malo gor. Saj ne vedo, tema je in hriba njihove mišice na zaznajo. No, ko se pot poravna in smo že precej visoko pod Mrzlico, jim rečem, še preden se spet zaženo v tek: » Nadihajte se fantje, sedaj se pa breg začne!«  Verjetno jim je bilo malo lažje, ker niso poznali poti. Sam pa sem vedel za vsak kucelj. Kljub mrazu mi je bilo vroče, potil sem se. Pridruži se nam haski psička Luna, od prejšnje upravnice planinskega doma na Mrzlici. Spremlja nas na vrh in se izgubi. Na zadnjem vzponu pod Mrzlico, tam kjer so korenine je pričelo pihati. Blizu vrha smo, toda razmočenim telesom veter ne ugaja. Smuknemo pod teraso planinskega doma, se fotografiramo in takoj naprej. Ne gre stati spoten v mrazu in vetru. Snega je nekje deset centimetrov. Telesu bi bilo dobrodošlo deset minut počitka, morda malo sesti in se okrepčati. Mraz nam tega ne dovoli. Spuščamo se proti Podmeji štiri kilometre od Mrzlice, kjer nas pričakuje Janez. Teči je treba previdno, sneg in ledene zaplate, nam preprečujejo sproščen tek. Telo je ves čas napeto in mišice sunkovito reagirajo ob vsakem zdrsu. Do padca ne pride. Pri avtu se okrepčamo. Ugotovil sem, da nimam s seboj niti kaplje vode. Navadne vode. Popolna začetniška napaka. K sreči so se prijatelji sotekači bolj smotrno pripravljali na podvig. Vode imajo dovolj, tudi za pozabljivca, celo sendvič dobim. Vse kar imajo s seboj z nasmehom delijo med seboj. Kakšna skupina fantov, ponosen sem nanje, ponosen da skupaj premagujemo kilometre moje zamisli. Tečemo po asfaltni cesti mimo Jagra proti Lizi. Janez nam sledi z Matejevim karavanom, in Matej se priduša: »Zakaj ne pelje naprej in nas počaka, čisto mi bo sklopko skuril, pelji naprej, saj bom zmagal.« Seveda smo se smejali. Na Lizi zavijemo na gozdno cesto preko Partizanskega vrha, Janez pa se odpelje čez Medvednico na Vrhe, kjer nas bo počakal. Fantje še vedno teko ubrano, niti malo niso popustili, sam pa že vem da je tale tek s svojim tempom malce nad mojim. Vendar jim sledim, kolikor se da tekoče. Da bi jim vsaj malo popustil tempo jim pokažem luči na Sveti gori. Tako daleč so, da kar ni resnično. Mislijo da jih vlečem za nos. Sedaj sta Matej in Primož v ospredju in vlečeta skupino. Vem, da jima ni zadrževati koraka za menoj. Z Ečom sva zadaj, včasih se pridruži Miha, včasih Muc, spregovorimo kakšno besedo dve, nato pa utonemo v misli. Na vzponih vse več molčimo, vsaj jaz. Hranim sapo za tek, govorim lahko po ravnini ali navzdol. Kmalu smo na Vrheh, tudi na Planini ni bilo postanka, mraz je še bolj pritisnil in veter ni pojenjal. Od Celja do sem smo potrebovali  štiri ure. Štiri ure je prehitro v idealnih razmerah za pol ure po moji časovnici, mi pa smo v zimskih razmerah prehitri pol ure. Ni dobro, ampak zaenkrat še leti. Na Vrheh se preobujem v copate z membrano. Če je na Mrzlici in Partizanskem vrhu takšna zima bo na Čemšeniški planini še huje. Višja je in njen greben bolj izpostavljen vetrovom. Tečemo in med pogovorom fantom povem štorijo, kako sem pri teku po Knapovski, ki se tu pokriva z našo potjo, komaj ušel strelom iz puške. Nad kolovozom je štala poleg kmetije, pod njim pa pašnik. In na spodnjem delu pašnika je kmet zabil tarčo, ter preko poti streljal z okna štale nanjo. Seveda sem počakal, da je prenehalo pokati in se je možakar prikazal iz štale. »Novo puško imam, jo moram umeriti,« je razložil.

Tečemo po Valvazorjevi poti proti vznožju Čemšeniške. V bližini je grad Gamberk nad Izlakami, kjer je pisal Vajkard in od tod ime poti. Vzpon na Čemšeniško je vedno izziv. V zimi sploh. Pihalo je, noč se je vesila proti jutru in najhladneje to noč je bilo, snega pa tudi čez petnajst centimetrov, brez gazi. Tokrat se je obrestovalo, da sem se vzpenjal zadnji. Pobje so mi utrdili pot. Sem pa občudoval Srečka z Barefootkami. Niti z eno samo besedo ni potarnal, pa ga je moralo v teh tankih podplatih in snegu pošteno zebsti. Tudi tu le fotka in hitro naprej. Čaka nas res strm spust z mnogo poti, zato spet stopim naprej. Glede na to da je pot po strmini skozi gozd in se seka z drugimi bi se kaj hitro zgodilo, da kdo odide na Trojane na krofe. Spet dolg spust po zahtevnem terenu. Čutim stegenske mišice, vendar nič posebnega. Na križišču malo naprej iz Zaloke, kjer smerokaz kaže proti Izlakam 6km, se srečamo z Janezom. Pove nam, da ga je družba mladeničev nagovarjala, da bi dve dekleti odpeljal v dolino s seboj, vendar je to zavrnil, kot da nima pametnejšega dela. Spet spreobujem copate, nazaj v blažene za asfalt. Pravo razkošje, če imaš spremstvo in ker ga običajno nimam, tokrat pošteno izkoriščam prednosti le tega. Izlake so zadaj za našimi hrbti, vzpenjamo se proti Zasavski sveti gori. Poznam vzpon proti Ravnam zato fantom priporočam hojo. Sprašujejo me če je strmo, ker hodimo že sedaj precej navkreber. Pošalim se in pravim, ne more biti če pravijo vasi na bregu Ravne. Vendar klanca ni zlepa konec in vse bolj pokonci se obrača. Še dobro da nas utrujenost tišči malo k tlom, drugače bi se prevrnili nazaj. Nad Ravnami se odločimo, da ne uporabimo gozdne poti, ker je sneg na celem, temveč se vzpnemo po cesti. Srečamo planinko in fantje pred nama ji povedo da prihajamo iz Celja in tečejo dalje. Seveda jim ni verjela. Midva pohodiva z njo in ji razložim od kje in kam gremo , ter preko katerih vrhov. Sedaj je verjela, vendar je tudi prizanesljivo dodala, da smo malo pa že premaknjeni. Seveda se štirica hitrih kmalu izgubi za ovinki, midva s Srečkom pa jemljeva svoj tempo. Malo tudi sekava preko gozda in sva jim kar blizu za petami. Zdani se. Srečku končno lahko pokažem od kje smo prišli. V jutranjem soncu se vsi zasneženi vrhovi svetijo kot v ledeni pravljici. Pravo božično jutro. Kamniško Savinjske Alpe so čiste v novi beli preobleki in tako blizu so videti, če pomežikneš na eno oko, da bi jih lahko potipal s konicami prstov. Krog in krog je ena sam lepota in spokojnost. Najhuje je za nami sem jim dejal. Pa vendar smo po kilometrih komaj na polovici. Pričnemo se spuščati po poti z Zasavske svete gore, ko se spomnim, da sem pozabil shraniti naglavno svetilko v avto. Ker nimam nahrbtnika Matej velikodušno ponudi svojega. Tečemo, proti Vačam. Z Grbom se trikrat slišiva po telefonu. Z Zajcem nama prihajata naproti. Tekaško seveda z Dola pri Ljubljani. Le kako ve kdaj sem sredi brega, vedno me pokliče ravno takrat in ko se zaradi tega glasno pošalim, se smejimo vsi skupaj. Kmalu se snidemo in sedaj nas je osem. Saj ne vem natančno kje, nekje pred Vačami oziroma geoss-om, so me pričele boleti srednje stegenske mišice tako zelo, da sem lahko navzdol samo hodil. Bila je čudna bolečina in celo hoja mi je povzročala takšno bolečino pri vsakem koraku, da sem stiskal zobe in klel skoznje. Ponavadi sem imel težave z mečami, če so me bolele stegenske mišice, pa so me bolele stranske zunanje, te pa še nikdar. Je kriva snežna pot, kjer sem moral spremeniti tehniko teka zaradi varnosti. Na Geoss sem prispel zadnji. Grozen občutek krivde, da me mora celotna skupina čakati sem imel. Najraje bi sedel v avto in se odpeljal z Janezom. Toda ponos in trma mi tega ne dovolita. Saj bo minilo. Sedaj se najprej vzpnemo na Slivno in navzgor nimam problemov. Na splošno nisem utrujen in zaspan, energije imam dovolj, morda mi pomaga sol s slanih palčk, katere mi je odstopil Primož. Tudi hidriran sem dovolj, saj precej redno hodim odtočit in urin ni posebno temne barve. Le te preklemane mišice sredi stegen. S Slivne proti Miklavžu zadržujem celotno skupino in skoraj odločen sem že, da se na Križni vasi usedem v avto. Ne smem dopustiti, da zaradi mene vsi stagnirajo. Sedaj sta tu Grb in Zajec, ki sta pritekla iz Dolskega nasproti torej poznata pot nazaj. Moje poznavanje poti ni več nujno za napredovanje skupine. Poskušam jih odgnati naprej jim dopovedati naj me ne čakajo, bom že prišel s svojim tempom, toda fantje so odločeni da me ne zapustijo. Res tečejo hitreje sploh navzdol, kjer jez še hodim mukoma, vendar me vedno počakajo. Le Srečko je ves čas ob meni. Njemu moj tempo najbolj ustreza, saj še ni popolnoma okreval po zadnjem podvigu, ko je v sedmih dneh pretekel sedemsto kilometrov. Vsak dan sto, v dobrodelni namen za malo Amadejo. V Križni vasi je spet postojanka. Samo malo se osvežim s pijačo, vzamem sendvič od Janeza ter banano in prvi zapustim okrepčevalnico. Nadaljujem s hojo navzdol proti Dolskem. Teči zaradi bolečin ne morem. Kmalu se mi pridruži Srečko. Meljem sendvič s toastom in posebno, meljem in ne zmeljem. V normalnih okoliščinah bi dvakrat ugriznil in bi izginil v mojem žrelu. Sedaj pa ga jem celo večnost. Banano dam Srečku v nahrbtnik in poskušam teči. Naredim nekaj tekaških korakov in se ustavim. Bolečina v stegnih je prevelika. Prijemlje me jeza. Nisem izčrpan, niti iztrošen, volje imam tudi obilo, zakaj in od kje ta bolečina. Spet potečem. Sedaj že malo dlje, Srečko me bodri, vendar dolgo ne gre. Ostala skupina šestih fantov naju prehiti in tečejo dalje s svojim tempom. »Hvala bogu,«si mislim saj sem mislil da bodo nadaljevali do gradu in se kasneje dobimo. S Srečkom bova nadaljevala v najinem tempu in sigurno prideva do gradu. Kdaj sicer ne vem, ampak še danes za sigurno. Sledi precej zavita cesta, nato pa se prikaže dolgi ravni klanec. Nekdo nama teče naproti. Ali je tole nekdo od naših se sprašujeva in ugotavljava. Seveda bil je Matej, tekel nama je naproti v klanec, kot da je šele pričel s tekom. V roki je nosil plastenko izotonika in nama jo ponudil. Tako me je ganila njegova gesta, da sem dobil solzne oči. Objel sem ga in se mu zahvalil. Kako močna postanejo čustva in doživljanje po desetih in več urah na nogah ob premagovanju kilometrov se ne da opisati. Kar v normalnih okoliščinah doživljamo in občutimo, lahko v takšnih razmerah nekajkrat pomnožimo. Mislil sem, da so fantje odtekli naprej in se dobimo, če se, na gradu, sedaj pa mi priteče naproti in prinese okrepčilo. Ni poslal Janeza z vozilom, ne, ker se doli na ravnini iz avta oskrbujejo ostali fantje in jim tega ni želel odreči. Vzel je plastenko in po sedemdeset odtečenih kilometrih naredil še enega nazaj v breg. Ta izkušnja me je globoko povezala z njim in ostalimi. Odločili so se, da gremo skupaj do konca ne glede na vse. Na okrepčevalnici nas je čakal še Rossi, ki bo z Nami odtekel zadnje kilometre na grad.  Napolnjen z njihovo energijo, sem spet prvi zapustil okrepčevalnico, saj sem želel, da bi jih čim manj zadrževal. Tu je ravnina in lahko tečem, kajti po ravnem so stegna skoraj neboleča. Ostali me kmalu dohitijo. »Še pet kilometrov do Ljubljane in sedem na grad, pa smo,« reče Matej, ko se postavijo predme in obme in me spodbujajo. Vem, da je še skoraj dvajset kilometrov, vendar z lahkoto sprejmem njegove besede za svoje, saj mi pomagajo v tem trenutku bolj kot vse drugo. »Pet kilometrov do Ljubljane bom pa že zdržal, ni hudič,« se opogumljam in držim njihov tempo, ali oni mojega, ali eden z drugim. Tečemo v skupini in se pogovarjamo, če malo zaostanem spustijo hitrost, da jih dohitim in spet skupaj nadaljujemo. Opazujem Mateja in Aljošo pred seboj. Po osemdesetih kilometrih tečeta tako lahkotno. Noge se jima vrtijo kot na kolesu s prav kratkimi pedali, enakomerno, leva, desna, leva, desna, v nedokončanem ritmu naprej in naprej in naprej. Občutek imam da gledam posnetek, tako enakomerno in z istimi vrtljaji tečeta ves čas. Ob dotiku s tlemi ni slišati nobenega zvoka, ne kot pri meni cop, cop, cop, cop. Noge se vrtijo in kilometri teko. Primož je kot stroj. Odkar se je v Celju prižgal, deluje brezhibno, v ritmu, in bo deloval kot stroj do cilja. Res je odlično pripravljen. Kolesar Miha, prvič na tako dolgi tekaški preizkušnji. Opravil bo z odliko. Veliko je vzpodbudnih besed, posebno s strani svežih članov skupine, ki nas spremljajo le del poti. Kako zelo sem jim hvaležen. V Dolu pri Ljubljani nas zapustita Grb in Zajc. Hvala fanta za vso energijo, ki sta jo prinesla s seboj. Sploh Grb s predvajanjem partizanskih maršev preko pametnega telefona.  Tabla Ljubljana. Smeh in veselje. Uspeli smo. Sedaj vemo, da smo uspeli. Če je treba pridem teh sedem ali deset kilometrov po vseh štirih. Uspelo mi bo, uspelo nam je!!! S Celjskega na Ljubljanski grad po hribovju v zimskih razmerah se bo udejanilo! Od moje zamisli, do naše izvedbe. Nepopisno veselje in radost sta me oblila. Dobil sem novih moči. Tečemo po Ljubljani, po Šmartinski vse do Poliklinike, vesel sem vsakega rdečega semaforja, da malo predahnem in mislim da nisem bil edini. Še zadnji vzpon na grad. Zadnjih dvesto metrov tečemo v strnjeni skupini, zaslišimo ploskanje z brežine. Čakajo nas dekleta in žene in nas vzpodbujajo v zadnjih metrih. Malo pod vrhom nam pot prekriža David, ki je na tekaškem treningu. Poda nam roke in steče dalje, češ da se mu mudi na kosilo. »Vidiš David tudi če bi se odločil in šel z nami, bi prišel pravočasno na kosilo.« in že ga ni bilo več. Objemanja čestitk stiskov rok in veselja ni bilo konec. Spreoblečemo se v suha oblačila in odidemo na toplo v gostilno na gradu. Poroke in svatje okrog nas le še dopolnjujejo naše veselje. Popijemo pijači in že snujemo nove izzive. Tik preden se razidemo jim vržem kost za glodanje. Novi podvig: »Od izvira do izliva Savinje. Koliko kilometrov? Kaj pa vem? Okrog sto! In razšli smo se s smehom.

S Celjskega na Ljubljanski grad je po trasi ki smo jo opravili 92,5km in 3744 nmv. V zimskih razmerah smo porabili 13ur in 47 minut.  Cilj je dosežen. Celjski graščaki so bili na obisku pri Ljubljanski gospodi in popili kavico.