ZA PET MINUT

Nedeljski nakup domačih jajc

»Oj Tanja, a greva malo na potep? Dva dni že poležavava na vrtu in se sončiva, počasi imam zadosti.«

»Tudi jaz, šla bi, a kam?«

»Daleč ne, je že precej ura«

»Že vem, pojdiva v Vine, sem zvedela, da imajo osličke na paši, bi jih malo počohljala in pofotkala.«

Peljem proti Vinam in zunaj je 30. stopinj, v avtu pa prijetno ohlajeno. Cesta je ozka in počasi se vzpenja proti vasi. Tik pod vasjo opaziva konje in osličke na paši.

»Ustavim ti kar na cesti, ne grem ven je prevroče, zapeljem gor do vasi, obrnem in te nazaj grede poberem.« Tanja izstopi, zapeljem do vasi in opazim leseno hiško s prodajnimi avtomati domačih izdelkov. Firbec, kakršen sem, parkiram ob cesti in stopim pogledat. Skuta, sirček, sirotka, jajca. Prav zanima me kakšna so jajca. Piše, da proste reje, za 2,5 eur. Ceneje in bolje kot v trgovinah. Pobrskam za denarjem in ga vržem v avtomat. Ne deluje. Ko se že želim glasno pridušati, opazim na ekrančku 1,5 eur. Sem mislil, da sem vstavil 2,5. Spet pobrskam za denarjem, samo dvajsetaka imam. Avtomat sprejema tudi ta bankovec in vrača denar. Super. Vstavim bankovec, pritisnem 1. za jajca, deluje kot podmazano. Karton z jajci je kmalu v mojih rokah. Dvignem pokrov in z videnim sem zadovoljen. Lepa in dovolj velika so, različnih barv lupine, vsaka malo drugačna. Ker mi sodelavka že leta prinaša občasno domača jajca in mi jih jutri, v ponedeljek, prinese 2.kartona po deset, je za danes en karton jajc dovolj, še preveč, če sem pošten, ampak firbc je firbc.
Pritisnem gumb za vračanje denarja in se usuje. Opazim, da bo predalček za drobiž kmalu napolnjen in ker se loputica odpira navznoter, se bojim, da jo drobiž zablokira. Hitim sproti jemati drobiž iz predalčka, leti mi po tleh, polne roke ga imam, ko se drobižna ploha končno ustavi. Pogledam ekranček, stanje 6,45eur, in pripis, avtomat ne vrača drobiža. Posveti se mi, da mi je vrnil ves denar, kar ga je premogel in še vedno mi dolguje dobrih 6.eurov. Prva misel je, da bi šel do kmetije in jih prosil za preostanek, vendar mi ni motiti ljudi v nedeljskem popoldnevu. Nič vzel bom še kakšna jajca. In ko imam na mizi že trideset jajc, pride Tanja. Vidi jajca in se čudi, kako mi je uspelo. Vse ji razložim. Za četrti karton je v avtomatu premalo drobiža. Vstavim do 2,5. eura, ko Tanja predlaga, da le ne bi še četrtega kartona jajc, ampak naj raje kaj drugega, skuto na primer. Pritisnem 3. za skuto in bogatejši za 30.jajc, pol kile skute in dve pesti drobiža sedem v avto, ter rečem: »Si videla, samo tri minute me pustiš samega in kaj mi uspe?« Tanja se smeji in mi pravi: »Sem ti že rekla, da ne hodi sam v štacuno, ampak ne, ti sredi travnika in sredi ničesar najdeš trgovino in kupiš trideset jajc. Nehote! Pa jutri še dvajset, hote.« Sedaj se je že smejala na vsa usta. Tudi mene je popadel smeh.

»Daj pokliči mami in jo vprašaj ali rabi kaj jajc, vsaj deset, štirideset pa ni več tako veliko, samo desetkrat po dve si spečeva in jih zmanjka.«

Ubijali so me, pobral sem se. Umrl sem. Ubijal sem se, pobral sem se. Vstal sem, stojim!
 
Ubijali so me, nezaželjeno dete, deklica naj bo, če že, ubijali, ker rodil se je fant,  vsaj lase dolge naj ima.  Ubijali so me in vzeli so mi prsi, z ročicami sem jih iskal. Ubijali, čepel v lastnih sem iztrebkih in z drekom ustvarjal sem po steni. Pobral sem se. Ubijali so me, na materin dan risati voščilnico, njej, ki so jo vzeli mi. Ubijali, ker brati, pisati sem znal že prej. Lenuh so rekli, ne pohvale. Zrl sem jim v oči in nemo jim povedal vso resnico, bolelo je. Ubijali so me.  Dlani bile so vroče in lica rdeča, jermenje je pokalo in sponke so letele. Marogasto telo v klobasah je bolelo. Od njih, ki ob strani morali bi stati, me podpreti in pobrati. Pobral sem se. Ubijali so me, skupinsko pretepali so moje telo, hudičevo seme sem bil, oni, bili so moji in morali bi imeti radi. Ubijali, ko na svetu ni bilo nikogar, ki označil besede moje za resnico bi, ker resnica so bile. Ubijali, ko so vklenili me in za železna okna pospremili. Pobral sem se.

Umrl sem, ko na špagi sem visel, in ko tisti, ki je obesil, me je snel. Nazaj v življenje me je vrnil, lepo v temi je bilo. Umrl sem.

Ubijal sem se, ko spal sem po kleteh in sanjal laž.  S strupi v telesu močan sem bil, in živel sem laž.
Ubijal sem se, rezal sem telo in puščal kri. Da bi odleglo, ker nisem verjel, da zmorem. Ker verjel nisem, da lahko.  Pobral sem se. Ubijal sem se. Verjel, da svet je moj nasprotnik, da sem nič, da zame ni življenje, kot je življenje drugih. Saj bil sem fant, ne dekle, saj iz hudičevega semena gor sem zrasel,  brez matere, z voščilnico, brez doma, brez družine, kar sam naučiš se, ne velja, last drugih, volja drugih, želja drugih. Pobral sem se. Spoznal, da sem zrcalo njihovih demonov. Spoznal, da sem bil njihov strah, obup, želja in nemoč. Spoznal, da pomagati si ne znajo, da v bistvu prazni so, da ne zmorejo in ne znajo. Da moj pogled jih zaboli, ker kljub ubijanju, ubili niso. Duh moj živi, vedno znova se pobere. Spoznal sem, vstal sem. VSTAL SEM! Zdaj vem, da lahko, lažje in več kot večina, da zmorem, dalje in višje kot večina, da čutim močneje in globje kot večina. Stojim. Včasih klecnem za trenutek, padem ne, ne pobiram se. Le kolena poravnam in stojim. STOJIM!

 
 Plavava.

Plavava proti bojam. Ali tekmujeva, vpraša, ko jo prehitim za pol dolžine. Ne, ne bi bilo fer, ker imam daljše roke in noge. Pa bi vseeno lahko, saj ni treba da zmagam. Samo zasmejim se.
No dajva, do boje, pravi. Poženeva se. Prvi se dotaknem boje, obrnem se proti njej. Ona plava dalje, k drugi boji. Poskušam jo ujeti. Dotakne se boje. Njen prešeren smeh, mi razkrije njeno veselje. Smejiva se do solz. Saj nisem rekla do katere boje.
Plavava. Greva tekmovat do boje vpraša. Do katere boje, odvrnem. Smejiva se. Dan je lep.